Pogosto nas skrbita zdravje (poznamo frazo »samo, da mi zdravje služi«) ali zavedanje, da je naš vir dohodkov zaradi okoliščin na trgu delovne sile praktično vedno pod vprašajem. Za veliko ljudi v mojih letih je obet upokojitve – kljub vsej mizeriji pokojnin – zaradi zagotovljenosti plačila tisti, ki te, kot pravimo, ohranja pokonci. Sanj o zadetkih na loterijah in dediščinah po bogatih tetah ali stricih niti ne bi omenjal. Vse to so okoliščine, ki kažejo, kako globoko je negotovost naše prihodnosti povezana z omogočanjem lastne eksistence.
Pojmovno se tukaj najprej soočimo z vprašanjem, s kakšnim občutenjem se tukaj pravzaprav ukvarjamo. Kljub temu, da tvegam precejšnjo kritiko, bi nemški izraz Angst vendarle poslovenil s pojmom strah, čeprav je pojem tesnoba pravilnejši (o tem je bilo napisanih kar nekaj znanstvenih razprav). Kot bomo videli v nadaljevanju, je pojem relevanten tudi na področju prava kot instrumenta oblasti, ki v tem smislu nastopa kot objekt našega strahu. Ta pojmovna nedoslednost izvira v veliki meri iz potrebe, da jo uskladim z virom mojega razmišljanja – knjigo Rainerja Mausfelda Macht und Angst, katere naslov bi, preveden v pojmovno ustreznejši naslov Oblast in tesnoba, po moji oceni ne izražal bistva njegovih tez.
Avtor, ki mi je zanimanje vzbudil že z dokaj odmevnim delom v nemško govorečih državah Zakaj jagenjčki molčijo?: Kako demokracija elit in neoliberalizem uničujejo našo družbo in temelje našega življenja (Warum schweigen die Lämmer?: Wie Elitendemokratie und Neoliberalismus unsere Gesellschaft und unsere Lebensgrundlagen zerstören), se je namreč v zgoraj omenjenem delu lotil ožjega vidika povezave oblasti in instrumentarija, ki kljub deklarirani demokratični ureditvi omogoča generiranje občutkov strahu, da bi se dosegel cilj ohranitve obstoječe družbene ureditve, kljub danes že dokaj prepoznanih nevarnostih in problemih, ki so bili demokraciji dobesedno položeni v zibko.
Osebno bi pritrdil Mausfeldu, ki zatrjuje, da se tesnoba pojavlja na vseh družbenih ravneh – na ravni posameznika v vse večji pojavnosti duševnih motenj, zlasti depresije in anksioznosti, na sociološki ravni v prepoznavanju strahu po nazadovanju, poklicni neuspešnosti ali problemih identitete in na politični ravni v občutnem porastu retorike, ki poudarja ali izpostavlja različne objekte strahu. Če ob tem razumemo, da so posledice zgoraj omenjene ideologije opazno povečanje družbene neenakosti, poudarjanje lastne krivde posameznika za njegov osebni neuspeh ter razgradnja in uničenje tradicionalnih družbenih institucij, ki imajo funkcijo blaženja strahu, je jasno, da na začetku omenjeni pojavi niso nenavadni. Mausfeld v omenjenih delih z veliko prepričljivostjo poudarja, da bi lahko celo trdili, da se tako stanje načrtno vzpostavlja s sredstvi in instrumentarijem oblasti. Še več, zatrjuje, da kapitalistična demokracija brez tako velikega vpliva na javno mnenje in sistematičnega ustvarjanja strahu (tesnobe) sploh ne bi mogla preživeti.
Med tradicionalne poti, ki jih oblast ubira, da bi vzpostavila občutja strahu in tesnobe, Mausfeld prišteva (kot to imenuje) deformaliziranje prava, ideologijo meritokracije in propagandno ustvarjanje občutka ogroženosti s sredstvi propagande. Mislim, da je vsaj za zadnji dve dovolj dokazov v vsakdanjem življenju, tudi zelo absurdnih. Na primer, med pojavnosti druge poti spadajo tudi resničnostne oddaje, kjer zmaga »najboljši«, nesposobni pa neslavno propadejo, tretja pot pa ubira ustvarjanje podobe »zlobnega Rusa«. Zame je seveda zanimivejše gledanje na pravo kot sredstvo takšne aktivnosti oblasti.
Mausfeld kot primer deformalizacije prava izpostavlja v nemški zakonodaji vedno pogostejšo uporabo nedoločnih pojmov (kot so npr. javna varnost, zagovarjanje nasilja) in uporabo splošnih klavzul za odločanje, recimo »glede na okoliščine primera«. Po njegovi oceni uporaba takšnih nomotehničnih elementov omogoča zlasti organom izvršilne veje oblasti (pre)široko interpretacijo določil in zaradi njene vpetosti v politično organizacijo države tudi pretirane vplive drugih centrov moči, zlasti z ekonomskega vidika. Takšno dogajanje ocenjuje kot refevdalizacijo prava, ki svoj najbolj izrazit odraz dobi še v neki drugi razsežnosti, pri sklepanju meddržavnih trgovinskih sporazumov. Pri tem se (nacionalno oz. suvereno) oblastno odločanje prenese na brezimne arbitraže, ki jih zlahka obvladujejo mednarodni koncerni. S tem je povezan tudi fenomen (kot ga imenuje) »kazenskega prava za sovražnike« (Feindstrafrecht), katerega izhodišče sta demonizacija določene družbene deviacije in spodbujanje ogorčenosti v javnosti ter posledično legitimiranje uporabe vseh možnih sredstev za borbo zoper njiju. Ni treba posebej poudariti, da so formulacije, kot je »vojna zoper mednarodni terorizem, droge, politični ekstremizem« ipd., dejansko prinesli takšne ukrepe. Dejstvo je tudi, da nevarnost takšnih posegov na neki način pasivizira tudi družbeno legitimni revolt, posledično pa ustvarja apatijo in seveda – kar je osrednja poanta – tesnobo kot subjektivni odziv.
Na tem mestu bi mogoče sam pripomnil, da pravna teorija glede uporabe in razlage nedoločnih pojmov dogajanje zaznava in se nanj tudi odziva – bodisi prek opozarjanja na vprašanja argumentacije v pravu bodisi skozi razumevanje pojava sodniškega prava kot posebnega dogajanja (obširno o teh problemih razpravlja prof. dr. Marijan Pavčnik, npr. v prispevku Od pravne k sodniški državi, v: M. Pavčnik Iskanje opornih mest, str. 107–114). Mausfeldovi pogledi so seveda opredeljeni z osnovno tezo, kot prikazano zgoraj, a vendar ni mogoče spregledati, da smo v praksi sodniki posvečali precej časa in energije ravno tistim elementom, ki so se kot relativno nedoločni pojavljali na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, in da so bile s tem povezane precejšnje frustracije na strani organov pregona. Tako ni mogoče popolnoma zavrniti njegove analize.
Če se opremo na stari rek, da »sit lačnemu ne verjame« – očitno še na neki način delujemo tako v okviru bodisi intelektualnega ali materialnega balončka ter ne znamo v celoti razumeti dogajanj v družbi. O tem dejstvu se lahko pogosto prepričamo tisti, ki nam je ukvarjanje z družbenimi deviacijami vsakdanji kruh, pa tudi tisti, ki še niso pozabili po naravi pristnejših stikov v lokalni skupnosti. Čeprav se obstoječi sistem ohranja na način, kot ga opisuje Mausfeld, verjetno ni mogoče pričakovati, da lahko tako stanje traja ab infinitum. Osebno se mi zdi, da je ta »lonec že zelo pod pritiskom« in da če ne bo resnega razmisleka o zamenjavi paradigme, bodo posledice lahko precej drastične. Ni mi treba poudarjati fenomenov ustanavljanja raznih vard in straž, ki so samo najbolj očiten odraz reakcije na strah, na osebni ravni pa se kažejo kot zatekanje k različnim opojnim sredstvom, tudi prepovedanim drogam. Nekoč bo treba spregovoriti tudi o tem, sprenevedanja ni mogoče podaljševati prav dolgo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
