Pri sodnikih je to še dodatno izraženo skozi načela kodeksa sodniške etike, zlasti načeli predanosti in varovanj ugleda. Seveda obstaja več zelo različnih razumevanj meja, ki so sodniku v zasebnem življenju postavljene in, kot vedno, kadar imamo zgolj načelne ureditve, več različnih interpretacij vsebine teh načel. To ni tako nedolžno in še manj teoretično vprašanje, nekaj takšnih dogodkov je v preteklosti že bilo izpostavljenih. Problematično je zlasti dejstvo, da je mogoče danes relativno enostavno tudi kak obroben ali zanemarljiv dogodek ali vedenje predstaviti kot pravo in pomembno družbeno deviacijo.
No, medtem, ko to pišem, na Hrvaškem preživljam svoj dopust, ki je s prej omenjenimi pravili, vsaj kolikor je meni znano, skladen. Moje delo, kot običajno, ni čisto izginilo iz dnevnega repertoarja, a v pretežnem delu se ga trudim čimbolj odmisliti, v debatah s tistimi, ki me še ne poznajo, pa čimbolj prikriti kakršnokoli pravno kvalificiranost. Že tako ali tako preveč zlahka beseda nanese na arbitražno sodbo in potem do pogovorov, kjer (ne)poznavanje prava, še zlasti mednarodnega, doseže neslutene višave abotnosti. Najkasneje po četrt ure postane jasno, zakaj imamo z razumevanje prava na obeh straneh mejne črte precejšnje težave. A to je že neka druga štorija ...
A če se vrnem na začetek – povezanost človeka z njegovim moralno komfornim delovanjem se pogosto poskuša pojasniti na različne načine. Zgoraj omenjena pravila vedenja in ravnanja sodnikov v svojem prostem času niso samo enosmerna – ne zavezujejo samo sodnikov pri svojem življenju in delu temveč, in to je precej pomembno – generirala naj bi podobo, od katere drugi pričakujejo moralni vzor. Po domače povedano, zamisel ni samo v tem, da se sodnik ravna po svojih stanovskih pravilih, temveč, da se nekdo obnaša kot „Sodnik“.
Ko torej ljudje opazujejo človeka, ki opravlja funkcijo sodnika, pri njegovem vedenju v prostem času, imajo neka pričakovanja, za katera ta oseba (sodnik) lahko niti ne ve, da obstajajo. Vanj se namreč lahko projecira tudi nek subjektivno zamišljeni moralni ideal. Tudi zaradi takšnih, včasih zelo nerealnih pričakovanj, je pomembno razložiti tudi, da so sodniki, kljub vsem restrikcijam, ki izvirajo iz njihove funkcije, predvsem ljudje. In kot velja za ljudi, "Homo sum, humani nihil a me alienum puto"/človek sem, nič človeškega mi ni tuje/. Kot pri „običajnih“ ljudeh, tudi pri sodnikih stvari ne bi smele biti tuje. Ali drugače povedano – kot je pomembno, da se generira ustrezna podoba sodnika, tako le-ta ne sme dajati občutka, da gre za neko nad ali ne-človeško osebo.
To razmišljanje se v tem delu navezuje na kolumno kolega dr. Novaka, ki izpostavlja probleme s sedanjim sistemom prisedništva in, če prav razumem njegovo misel, odpira tudi že dolgo potrebno javno debato o tem, ali so na tem področju potrebne spremembe. Osebno mi, za razliko od očitne zadržanosti večine strokovne in kar je še bolj zanimivo, laične javnosti, niti približno ni tuja ideja o uvedbi resnične porote v Republiki Sloveniji. Prav iz zgoraj navedenih razlogov – v sodnike, kot profesionalne izvajalce sodne funkcije se projicira tudi nek, resnično nedosegljiv strokoven in moralen ideal – kot, da bo vse rešeno s tem, da bomo usposobili in našli popolnega sodnika. Ne, trdim, ravno obratno, v Sloveniji je potrebno bolj izpostaviti tisto, kar v anglosaksonskem sistemu imenujejo „judgement by peers“ - sojenje po sodržavljanih (delovni prevod), ker to daje nenazadnje tudi občutek lastne vključenosti v izvajanje oblasti. Ker ena izmed večjih težav slovenske države je prav njena odtujenost od lastnih državljanov. Ta je tista, ki jih potiska v pasivnost. Večina bralcev - pravnikov, tako sem prepričan, se bo ob misli na porotno sojenje zdrznila in prav to je naš problem.
Zgoraj omenjeni princip anglosaksonskega sojenja izvira prav iz samozavesti državotvornega prebivalstva, zgodovinsko najprej pripadnikov plemstva in nato, kot je to značilno za demokratično ureditev, celotnega ljudstva in ja, tudi ljudstva z vsemi njegovimi napakami. Zavedanje teh napak je tudi izraz samozavesti. Tudi tako se lahko razume Cankarjev vzklik iz Hlapcev: Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Danes je namreč vse preveč interpretacij sodnega dogajanja v smislu iskanja nekih, včasih prav norih razlogov, ki naj bi bili na strani sodnikov. Gre za direktno posledico prej opisanih projekcij v imaginarnega sodnika.
A preden me preveč odnese, ker vendarle gre za počitniško kolumno ... Trenutno se hahljam ob tem, kako se, po svojem bistvu podobna zgodba, odvija na Hrvaškem, točneje na otoku Hvaru. Lokalna oblast je tam namreč uvedla drakonske kazni za neprimerno vedenje turistov. Moške npr., ki se bodo po mestu sprehajali zgoraj brez, ali ženske v modrčkih se lahko kaznuje s kaznijo 500 evrov, sprehajanje po mestu v kopalkah vas bo stalo 600 evrov, če pa boste na javnih mestih jedli in pili, se vinjeni majali po cesti ali na njej spali, pa bo kazen lahko 700 evrov. V čem je podobnost boste rekli?
Ker se v javnih debatah na hrvaških družabnih omrežjih ob tem ukrepu tudi išče „idealnega“ turista. Le-ta ima, jasno, najprej ogromno denarja, ki ga je pripravljen dobesedno razmetavati okoli. Hodi naokoli vsaj v srajci in kravati, po možnosti v obleki, vsekakor ne v kratkih hlačah, tiho posluša klasično glasbo in si ogleduje galerije. Nato v restavraciji zaključi z večerjo ob deseti uri zvečer in gre spat. Ali še bolje, kot predlagajo nekateri, na meji kar plača hrvaški državi znesek, ki ga je hotel porabiti na svojem dopustu, in se nato takoj vrne nazaj domov. Si lahko predstavljate, kako je potem, ko se potem na ta sončni otok priklati cela horda ljudi in nekateri popijejo malce preveč ali pa pokažejo malce več kože. Saj ni čudno, da so šokirani ... V bistvu gre za enako miselno dogajanje, kot zgoraj opisano. Če se hočeš iti turizem, moraš imeti rad ljudi in jih sprejemati, če parafraziram enega izmed pravnih citatov, katerega avtor mi je žal ušel iz spomina.
Tako, naslednjič bom že spet v uradnih prostorih in uradnem svojstvu. Zdaj pa grem v kratkih hlačah in ponošeni majici na kavo ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
