Zgornji naslov v ženskem spolu verjetno poznamo vsi. Pisateljica Jessica Fletcher, ki jo je nepozabno zaigrala Angela Lansbury (gospa ima danes častitljivih 94 let) v majhnem mestu Cabot Cove v zvezni državi Maine in občasno na kakšnem obisku drugje, se stalno sooča s skrivnostnimi umori. Podobno kot pri Sherlocku Holmsu, pristojni policisti niso prav brihtne sorte in praviloma izberejo na prvi pogled krive in seveda najbolj očitne storilce. Mimogrede, pri vsaki kriminalki je zlato pravilo, da tisti, ki se vam na prvi pogled zdi storilec, gotovo ni pravi. V navedeni kriminalki se seveda na koncu vedno izkaže, da je storilec popolnoma druga oseba, gospa potrdi svojo pronicljivost in vsi uživamo v misteriju zgodbe.
Če pustimo ob strani, da bi glede na količino umorov v tej različici življenja v idiličnem in v bistvu zakotnem mestu, vsem odsvetoval bivanje, je premisa nadaljevanke v resnici napačna. Mimogrede, tudi Midsomer, izmišljena grofija v Združenem kraljestvu, kjer kraljuje inšpektor Barnaby, je verjetno izmišljena prav iz razloga, da ne bi kakšnemu resničnemu zakotju pripisovali takšne pogostnosti umorov in s tem povezane verjetnosti, da te kak sosed (iz kakršnegakoli razloga že) vrže iz cerkvenega zvonika, ustreli s puščico ali potolče do smrti z lopato.
Umori so, kakorkoli že obrnemo, v večini primerov resnično dokaj enostavna zadeva, vsaj kar se potencialnih storilcev tiče. Praviloma je namreč umor povezan z močnimi negativnimi čustvi, ki jih storilec ima do žrtve in to samo po sebi pomeni, da med njima obstaja odnos, ki čustva sploh lahko vzpodbudi. To pa nujno pomeni, da gre za človeka iz neposredne bližine. Še več, verjetno statistika kaže, da se največ umorov zgodi prav v družinskem krogu. Ker se praviloma pred samim umorom dogajajo različni ekscesi, je tudi identifikacija osebe, ki naj bi imela motiv, dokaj enostavna. In če najdeš motiv, imaš kmalu tudi storilca.
Policisti in kriminalisti, ki raziskujejo te reči, seveda to dobro vedo. Umori, ki bi bili, kot se to lepo pove v filmu Boter „biznis“ ali kakšna bolj čustveno nevtralna varianta, so redkejši in manj verjetnejši. Prav v teh primerih se tudi v policijskem „reševanju“ umora, stvari pogosto zapletejo in ima policija večje probleme. Težko je namreč z ustaljeno logiko pristopiti bolj kompleksnim povezavam in motivom. Prepričan sem, da je tako po vsem svetu in so prav zaradi tega nastali filmski liki, kot je zgoraj omenjena dama in Sherlock Holmes, saj se policija takrat pogosto izkaže za (neupravičeno, to je potrebno reči) nesposobno. Prav zaradi tega se kot zelo upravičena izjava ob preiskovanju kaže moto določenih filmskih likov (npr. Horatia Caina ali Gilla Grissoma iz CSI), da je prvenstveno potrebno slediti (kriminalistično zavarovanim) dokazom in šele nato sklepati na vpletene osebe. Kako pomembno je poudarjati, da policija v resnici temu ni kos, kaže specifična vloga preiskovalcev v omenjeni seriji, ki nekako niso pravi policisti - pa čeprav počnejo stvari, za katere si ne znam predstavljati, da bi jih počeli naši „kriminalistični tehniki“. Spet dodajam, v resnici se policija teh omejitev zaveda in je njena stroka tudi zgrajena na podobnih principih.
Iz navedenih razlogov so sojenja v zadevah, kje obtožnica očita obtoženemu storitev kaznivega dejanja umora, praviloma enostavna. Med nami rečeno, včasih se vodenje takih postopkov prav prileže, ker je vsaj v smislu ugotavljanja vzroka smrti, vzročne zveze in krivde storilca, relativno malo težav. Malo več je spremljajočega medijskega pompa, a to je stvar, ki se je na tem mestu relativno hitro navadiš.
Kar je pravno zahtevno, je zakonska opredelitev umora. Mislim, da sem nekoč že zapisal, da bi dal za kakšno mašo, če bi pri nas, podobno kot v Republiki Avstriji, imeli umor definiran v skladu z tako imenovano objektivno koncepcijo kaznivega dejanja. Na kratko povedano, avstrijski kazenski zakonik umor opredeljuje (§75 Kazenskega zakonika Republike Avstrije) tako: Kdor drugega ubije, se kaznuje s prostostno kaznijo od deset do dvajset let ali z doživljenjsko prostostno kaznijo (Wer einen anderen tötet, ist mit Freiheitsstrafe von zehn bis zu zwanzig Jahren oder mit lebenslanger Freiheitsstrafe zu bestrafen). Čeprav je nadalje opredeljenih nekaj kaznivih dejanj, ki imajo za posledico smrt, se z nagibi oz. motivi storilca njihov kazenski zakonik ne obremenjuje prav dosti. Seveda so te okoliščine pomembne za izrek kazenske sankcije, a to je v bistvu druga zadeva in je ugotavljanje izpolnitve znakov tega kaznivega dejanja povezano z bistveno manj težavami.
V Sloveniji imamo glede tega dejanja malce bolj kompleksno situacijo, ki je potem povezana s celim kupom težav na sojenju, ker se mora ugotavljati tudi kategorije, ki jih težko vedno umestimo v objektivno dojemanje. Če še nekako vozimo skozi grozovitost, zahrbtnost, se zadeve resno zapletejo, ko se obtoženemu očita „brezobzirno maščevanje“ ali oz. zlasti „druge nizkotne nagibe“.
Sam si sicer ne znam najbolje predstavljati, kako v sodobni civilizaciji koncipirati umor iz drugačnih nagibov, kot nizkotnih. SSKJ sicer pravi, da je nizkotnost pridevnik, ki označuje, da ima nekdo ali neko dejanje negativne moralne lastnosti, a to zadeve samo še dodatno zakomplicira. Dejanje, pri katerem nekdo naklepno drugemu odvzame življenje, je nujno nemoralno dejanje, ker krši primarna materialna vedenjska načela, ki veljajo v zahodni civilizaciji. Ne ubijaj - bolj določno se pravilo skoraj ne bi moglo glasiti. Teoretično je seveda mogoče zasnovati odvzem življenja iz plemenitih nagibov - recimo evtanazija ali umor tirana, a vendarle. Pomembno je, da se na ta način vpeljuje določene moralne in celo miselne kategorije, ki se praviloma izmikajo pravnemu vpogledu oz. terjajo subjektivno in ne objektivno oceno.
Mogoče je torej pri umoru precej stvari - pred kratkim sem recimo prebral, da v Združenem kraljestvu umor sprva sploh ni bil posebej opredeljen kot kaznivo dejanje in da je njegova definicija produkt t.i. „common law“ občega prava. Joshua Rozenbeg v svoji knjigi „Sovražniki ljudstva? Kako sodniki oblikujejo družbo“ (Enemies of the People? How Judges shape Society) navaja, da temelji na pisanju Edwarda Coka poznanega pod imenom Coke's Institutes in je bil iz tega dela povzet v pravno prakso. Vse do 1861 leta, ko je bila sprejeta ustrezna zakonodaja, tako celo ni bilo jasno, ali lahko britanski državljan odgovarja za umor storjen v tujini. Sam bi to okoliščino pripisal dejstvu, da je bil umor, kot kaznivo dejanje, popolnoma samoumevno in zaradi tega posebna zakonska ureditev ni bila potrebna.
Na drugi strani je nacistična zakonodaja z novelo iz leta 1941 uvedla novo opredelitev kaznivega dejanja umora (§211 nemškega Kazenskega zakonika), ki naslavlja osebo, ki je storila to dejanje, kot morilca in terja neposredno njegovo smrt: Morilca se kaznuje s smrtno kaznijo (Der Mörder wird mit dem Tode bestraft). Storilec se torej z izvršitvijo dejanja sprevrže v posebno nemoralno osebo - morilca, za katerega ni druge možnosti, kot eliminacija. Značilno je, da se ta, zelo kritizirana opredelitev poslužuje podobnih lastnosti, ki jih vsebuje naš kazenski zakonik - morilske sle in prej omenjenih „drugih nizkotnih nagibov". Posledica je torej bila takrat podobna talionskem načelu in dosmrtna ječa v zadnjem odstavku navedenega paragrafa zgolj izjema v posebnih okoliščinah. Takšen pristop, ki se usmerja neposredno na storilca in ne njegovo dejanje, je zgodovinsko specifičen, a kljub kritikam se je spremenila dikcija (leta 1953) zgolj v posledici, ki predvideva izrek dosmrtnega zapora (in ne več smrtne kazni). Pravno filozofsko bi seveda samo tej opredelitvi posvetili celo disertacijo.
A če se vrnem na začetek, motivi za umor so, v nasprotju s filmskimi predstavitvami, dokaj enostavna reč, kar se tiče kroga storilcev. Vsak od nas je, ker smo si pač v tem podobni, verjetno doživel negativne občutke, za katere je menil, da jih lahko poteši zgolj z eliminacijo ali poškodovanjem drugega. Prav zaradi tega je tudi soočenje s primeri, kjer ni mogoče najti takšne neposredne povezave, tisto, ki nas pretrese in vzpodbudi zanimanje. Občasno se (mi) sicer pojavi vprašanje, ali se niso preiskovalci preveč zaleteli v eno smer in zanemarili drugačno možnost - vsaj iz razloga, da bi lahko takšno možnost izključili. Verjetno bi bilo v tem delu potrebno poudariti ali izpostaviti, da je verjetnost drugačne razlage dejanja, nujno težava za razsojo, ker sodnika veže načelo in dubio pro reo. Prav slednje, tako se mi zdi, ostaja zunaj preiskovalne psihologije. Tako bi se izognili posledicam, ki so gotovo osnova na začetku navedenim kriminalkam in likom, kot so nesrečni šerif v Cabot Covu ali detektiv Lestrade v Sherlock Holmesu, če naštejem samo nekatere.
Mimogrede, sam gospe ne „obrajtam“ preveč, imam raje Barnabija in Colomba...Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
