Kar se tega tiče, moram priznati, da imam z beleženjem delovnega časa težavo že od rane mladosti. Ko sem opravljal prvo počitniško delo, nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila ena izmed najbolj tečnih stvari tista papirnata kartica, ki je bila zataknjena v nosilcu pri vratarju in si jo moral vstaviti v napravo ter potegniti ročko, da se je odtisnil čas prihoda. Ker so vsi delavci takrat drli v tovarno, se kaj dosti odlašati nisi smel, saj si takoj požel kakšno žolčno izjavo. Stvar se je seveda ponovila, ko so vsi drli iz tovarne v prosti del dneva. Takrat sem bil še precej majhne postave in je bilo to hektično početje v gneči zelo neprijetna stvar.
Kasneje kar nekaj let nisem imel težav s tem. Ko sem še delal v milici oz. kasneje policiji tako ali tako podobnega beleženja delovnega časa ni bilo. Zamenjal si predhodno izmeno ali prišel na jutranji posvet, delovni čas pa se je končal pač takrat, ko se je pojavil nekdo drug in te zamenjal ali ko si, pogosto kasno po izteku delovnega časa, opravil svoje delo na terenu in napisal poročilo. Res pa je tudi, da v mojem času nikoli ni bila težava s tem, da ne bi dodatnih ur plačali. Praviloma do določene višine, ostalo pa si „pokompenziral“, beri, izkoristil kot dela prost dan, kar mi je bilo takrat tako ali tako bolj pomembno. O tem sploh nikoli ni bilo razprave, pa čeprav ni bilo nobenega „elektronskega beleženja časa“.
Kasnejša, predvsem študijska leta, so koncepcijo točno določenega časovnega razpona, v katerem naj opravim svoje delo, povsem porušila. Miselno delo, kar študij pač je, namreč ni stvar nekega časovnega razdobja, temveč stvar možnosti in razpoloženja. Tudi kasneje, ko sem bil zaposlen na fakulteti, sem resnično delo – priprave na vaje, ki sem jih izvajal, opravljal praviloma v urah, ki niso bile predvidene, še največ v nočnem času, ko se svet okoli tebe umiri in ni različnih motenj. Same vaje ali predavanja so seveda druga stvar, a akademsko življenje ima pač prednost, da delovnega časa praktično ne pozna. Bolje rečeno, delaš pravzaprav neprestano, ker si neprestano v razmišljanju o določenem problemu, ki je predmet tvoje raziskave ali preučevanja. Rezultat, ki je praviloma neka razprava ali članek, je zgolj materialna oz. zunanje zaznavna manifestacija tega. Časa, ki je bil porabljen za to, pa skorajda ni mogoče izmeriti, žal glede na sedanja plačila takšnih del tudi ne ovrednotiti.
Vračanje na klasično, elektronsko beleženje delovnega časa, ki sem ga potem ponovno imel „čast“ spoznati pri delu v državni upravi, me je, po pravici povedano, takoj za medosebnimi odnosi, najbolj motilo. Po tako dolgem času akademske svobode, se mi je zdelo beleženje časa, preživetega v službi, najbolj duhomorno.
Sodniška funkcija je glede tega neka kombinacija dela v državni upravi in dela na univerzi. Dejstvo je, da nekako polovico potrebnega časa za neko zadevo največkrat porabiš na delovnem mestu – obravnave, logistika obravnav, seje in podobno. Za drugo polovico, včasih celo več pa ni nujno, da je pisarna najboljše mesto, kjer se lahko delo opravi. Pisanje obsežnejše sodbe je zahtevno opravilo, podobno pisanju znanstvene razprave ali članka in neprestano zvonjenje ali trkanje na vrata, ter te in one malenkosti, ki se nujno pojavijo na tvojem delovnem mestu prekinejo tok misli, ki jih moraš „spraviti na papir“ in potem imaš kar nekaj časa težavo, da spet „prideš notri“. Rešitve so seveda možne, ostajanje v službi, ko ostali odidejo ali delo v pisarni med vikendom, kar nikakor ni redka stvar.
V času Covida se je uveljavilo delo na domu in če ne bi bilo težav pri izvajanju obravnav, bi bila to za pisanje sodb skorajda najboljša rešitev. Nekateri izmed sodnikov seveda še vedno raje delajo v svojih kabinetih, ljudje smo si pač različni, a meni, ki sem bolj „nočna ptica“, to bolj ustreza. A izredne razmere so prenehale in sedanja ureditev dela na domu je takšna, da se mi, pošteno povedano, ne da ukvarjati s formalizmi, ki jih terja. Tako bo še vedno lažje, kot doslej, vzeti par dni dopusta in vsaj dokončati zadevo doma, kar je bil modus operandi mnogih sodnikov, tudi mene, pred to nesrečno epidemijo.
Kot funkcionarji smo sodniki, kar se tiče delovnega čas v specifičnem položaju, kar je včasih v redu, včasih pa spet ne. Kar se tiče drugih in novele Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, je na začetku navedeno razmišljanje verjetno upravičeno, a spet ne za vse vrste in oblike dela. Tako da predlagatelje v bistvu razumem, se pa mi zdi pomembna perspektiva, ker lahko pretirana togost vpliva na različne poklicne skupine različno.
Upam, da vsaj novih izrednih razmer ne bo, ker te, bolj kot predpisovanje evidentiranja delovnega časa, vplivajo na delo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
