Prav zaradi te podobnosti ali celo prekrivanja je vprašanje povezanosti med moralo in pravom eno osrednjih vprašanj pravne pa tudi splošne filozofije in na žalost (ali srečo) nikoli razrešena dilema o prioriteti, subordinaciji, pogojenosti in podobnih odnosih med njima.
V tem smislu je bila v razpravni prostor v Sloveniji vrženo tudi izhodišče, ki poudarja še eno funkcijo, ki jo normativni sistemi (od morale, prava do običajev ipd.) imajo in sicer stabilizacijska ali tudi ohranitvena funkcija teh norm za družbo. Po domače povedano, delovanje neke družbe bi brez pravil, ki usmerjajo naše delovanje bilo stihijsko, s tem nepredvidljivo, nevarno in glede na značaj človeka, lahko celo avtodestruktivno za družbo. Kot bi rekel Hobbes, ki je glede človekove »prave narave« bolj pesimističen, bi se življenje spremenilo v borbo vseh proti vsem, kjer je človek človeku volk.
Prof. dr. Boštjan M. Zupančič je z njemu lastno lucidnostjo primerjal delovanje ali nedelovanje pravne države z imunskim sistemom, primerjava, ki je, vsaj kolikor opažam, verjetno zaradi neverjetnega zanimanja moderne družbe za zdravje, naletela v debatnem prostoru na prisrčen sprejem.
Sam lahko sprejemam tudi to metaforo kot primerno, kot tudi številne druge, ki jih je možno uporabiti za pravo oz. institucije pravne države. Problem, kadar takšne prispodobe padejo v neprimerne roke in glave, pa je tisto, kar naj bi situacijo rešilo. Prispodobe je namreč potrebno jemati kot točno tisto kar so, ponazoritev bistvene značilnosti nečesa s stvarjo, ki ima podobne značilnosti. Dobesedno in dosledno uporabljanje namreč lahko povzroči nevarne učinke.
Tako se mi zdi, da je naenkrat spet zraslo zanimanje, da bi pač naš »imunski sitem« ozdravili z relativno radikalnimi posegi, pač v skladu s srbskim reklom » na ljutu ranu ljuta trava«. Pa je spet v diskusijskem prostoru odvzem trajnega mandata sodnikom, pa večja pooblastila policiji, pa višje kazni pa ne vem še kaj.
Predvsem se zahteva hitrost ozdravitve, pričakuje se tudi, da bo zdravljenje neboleče in zdravje dokončno, trajno in kar je še takih idealov.
Zadnji dogodki kažejo, da imunski sistem vendarle deluje, a deluje točno tako, kot tudi sicer – neprijetno, boleče za samega bolnika. Bolnika sooči z minljivostjo njegovega obstoja, ranljivostjo, slabostjo, ga napravi odvisnega od drugih in podobno. Odziv imunskega sistema in dokaz njegovega delovanja je recimo vročina – in ta nas napravi točno takšne kot sem opisal zgoraj.
Vse te ekscese in dogajanja, ki so v zadnjem času na področju delovanja institucij pravne države, pretresla našo družbo, je potrebno zato gledati predvsem v smislu ohranjanja zdravja naše države in družbe, da ostanem pri izhodiščni prispodobi. Zavedati se moramo tudi, tako kot nas je to naučila medicina, da z antibiotiki ni za pretiravati in da lahko največ storimo sami s preventivo.
Pravni sistem, še zlasti kazensko pravo, da se vrnem nazaj na bistveno manj slikovito področje, ima seveda moralno razsežnost. Lahko rečemo, da kaznovalno pravo še najbolj ustreza označbi, da je »pravo minimum morale«. Institucije kazenskega prava so tudi rezultat večstoletnega, civilizacijskega razvoja in dejavnik stabilizacije življenja družbe. Smotrno jih je zato spreminjati v tistih razsežnostih, ki so že prepoznane in katere učinke poznamo. Predvsem se je treba zavedati, da so kot take podvržene slabostim, ki jih ima človek kot izvrševalec funkcije znotraj njih a tudi, da so napravljene po najboljši vednosti in znanju ter preizkušene v boju, da uporabim še eno, tokrat vojaško prispodobo. In prav v tem, v trajnosti in kontinuiteti imajo, da prosto parafraziram Fullerja, neko »notranjo moralnost«. Preprečujejo stihijsko in nekontrolirano moralno odzivanje, ki včasih izgubi izpred oči, da lahko so lahko posledice za družbo kot celoto hujše, kot je to za njeno ohranitev dobro.
Tukaj preprosto ni čudežnih zdravil niti ne čudežev. Imunski sistem deluje, pa četudi se včasih odzove malce počasi in na videz okorno. Seveda pa je najbolje, če imunskega sistema sploh ni potrebno vključiti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
