To lahko pripisujemo dolgoletni zgodovini v državni ureditvi, ki posameznikove svobode ni postavljala v ospredje, ali etičnemu in profesionalnemu delu policije v preteklosti, toda dejstvo je, da sta tako zakonodaja kot praksa policiji pri njenem delu dopuščali široko polje delovanja in do nje imeli dokaj visoko stopnjo zaupanja. Na področju pooblastil v cestnem prometu je javnost zaradi problematike tudi javno podpirala uvedbo strogih kazni in precej velikih posegov v ustavno zagotovljene pravice posameznikov. Takšna podpora pa seveda nujno pomeni širše tolerančno območje.
Sam sem se v nekem primeru, v katerem je bilo delovanje v zvezi s policijskimi pooblastili v cestnem prometu in policijskimi pooblastili in dolžnostmi izrazito pomešano, v kazenskem postopku moral opredeliti tudi do vprašanja, kdaj policija lahko ustavi vozilo v cestnem prometu oziroma ali mora obstajati dodatni pogoj oziroma razlog, da to lahko stori. Poleg tega pa še do vprašanja, kdaj in na kakšen način preide delovanje v skladu s pooblastilom iz Zakona o varnosti cestnega prometa v delovanje v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. V konkretnem primeru je bil voznik ustavljen pri »rednem nadzoru cestnega prometa«, vendar so obstajali tudi razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po domače: voznika je ustavila prometna patrulja po tem, ko so jo po radijski zvezi obvestili o veliki verjetnosti, da prevaža prepovedano drogo, postopek pa je bil opravljen tako, da je bilo vozniku rečeno, da se opravlja nadzor cestnega prometa in da naj pokaže vozniško in prometno dovoljenje. Obramba je poudarjala, da razlogi za ustavitev vozila, ki jih predvideva Zakon o varnosti cestnega prometa, niso bili podani oziroma da je bil pod pretvezo opravljen postopek, opredeljen v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), zlasti v prvem in drugem odstavku 148. člena tega zakona. Temeljno vprašanje je seveda bilo, ali je bila oseba v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP pravočasno in ustrezno seznanjena tako z dejanjem, ki ga je bila osumljena, kot s svojimi pravicami v kazenskem postopku.
Upravičenost ustavitve vozila v tej zadevi je ustrezala položaju, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo med drugim v odločitvi U-I-370/98-13 z dne 18. 12. 2002 – na pobudo državljana, da naj se neposredno urejanje in nadzorovanje prometa po prvem odstavku takrat veljavnega 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa razume tako, da policiji ni dovoljeno ustavljanje vozil, če njihovi vozniki niso storili prekrška. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa in pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu sicer pomenita poseg v splošno svobodo ravnanja kot eno od človekovih pravic. Po preizkusu sorazmernosti pa se je izreklo, da »glede na naravo preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, zimska oprema, ustrezni dokumenti) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji, vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum« (13. točka citirane odločbe). Na kratko povedano, po oceni Ustavnega sodišča je skladno z Ustavo, če policija voznika vozila v cestnem prometu ustavi brez predhodnega razloga in opravi postopek v zvezi z ugotavljanjem prekrška (kontrolo dokumentov, vozila, tudi alkotest).
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja, ki se mu je pridružila sodnica dr. Wedam Lukičeva, se danes zdi vizionarsko. Opozoril je, da pooblastila iz Zakona o policiji načelno predvidevajo obstoj sprožilne situacije za njihovo uporabo in da bi bilo treba jasno povedati, da je rutinski nadzor po ZVCP izjema in morajo zato za presojo njegove dovoljenosti veljati »izjemno stroga merila« (8. točka ločenega mnenja). Pomenljiva je tudi njegova navedba, da se je zavzemal za to, da bi poskusili tudi bolj rahločutno razmejiti primere represivnega odzivanja na storjeno kršitev od preventivnega ukrepanja, ki se mu zdi, da je »včasih le v drugačen ovoj zakrita represija«. Temu glede na dogajanje v zvezi z opravljenim postopkom zoper ministra za javno upravo ni kaj dodati.
Sam sem v prej navedenem primeru ocenil, da je bila ustavitev vozila na podlagi pooblastila iz ZVCP zaradi razlage citirane odločitve upravičena, vendar pa bi bilo treba takoj po identifikaciji voznika nadaljevati postopek po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Odločitev je bila pozneje razveljavljena zaradi drugih razlogov in nisem izvedel, kako se je zadeva zaključila, vendar to za obravnavno temo niti ni pomembno.
Pomembneje je, da se glede na zdaj znano žal razkriva potreba po premisleku, ali ne bi bile potrebne spremembe v smeri jasno določenih »sprožilnih situacij«, kakršne pozna zakonodaja nekaterih zveznih držav ZDA, kjer je podlaga za ustavitev in nadzor v cestnem prometu storitev določenega prekrška. Takšna ureditev namreč daje dodatno garancijo, da ima pooblastilo, kot je navedeno v izreku citirane odločbe Ustavnega sodišča, legitimen cilj, tj. varnost udeležencev v prometu.
Ko sem pred časom pisal o stavki policistov, sem navedel, da se je na slabše začela spreminjati struktura elementov, ki so pomembni za varnost, ti pa zahtevajo večjo angažiranost policije in hkrati povečujejo njeno odtujenost od prebivalstva. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bi ta odtujenost lahko že povzročala organizirano delovanje proti »drugim« (nepolicistom) – z uporabo zakonskih pooblastil policije. Debate o tem, da bi takšno delovanje lahko bilo celo legitimno, so, milo rečeno, skrb zbujajoče. Kaj to pomeni za številne druge primere, ko se zaupa v strokovni pristop policije, pa si ne upam niti pomisliti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
