Moralo je biti nekako v enakem letnem času kot zdaj, ko sem ravno začel nočno izmeno v svoji prvi službi, na Postaji milice Maribor Tezno. Navedena postaja se je, povedno, nahajala na Ukrajinski ulici v Mariboru in je bila dejansko stara stanovanjska hiša. Najverjetneje so jo nekje po drugi svetovni vojni preuredili, da je služila temu namenu. Vsekakor je bilo po deseti zvečer, ko je zazvonil črni bakelitni telefon. Ko sem se javil, je na drugi strani prestrašen ženski glas dejal: »Pri Haložanu se tepejo, pridite, strah me je!« Haložan je bil bife na drugi strani Ptujske ceste, vsega petdeset metrov od postaje. V mojih žilah je zaplala mlada kri, pograbil sem gumijevko in stekel skozi vrata, ko me je nič kaj nežno za naramnico opasača nazaj potegnil Ribaš, starejši miličnik, ki je dežural z mano.
Ribaš je bil precej korpulenten možakar, bivši vojaški padalec in vodja varnostnega okoliša, doma nekje iz Prekmurja. »Poooočasi, pubec,« mi je rekel, »kam si se zaleto?« »V Haložanu se tepejo, grem na intervencijo!« sem mu, ves nestrpen, odvrnil. »Nikam ne boš šo. Si vprašo, koliko jih je, se samo tepejo, so kaki noži vmes, zakaj gre in to?« »Nisem,« sem poklapano priznal. »Te pa počaki, bom jaz to napravo.« Po klicu, ki ga je opravil, sva se sprehodila čez ulico do lokala in vsakič, ko me je potegnilo v drnec, me je Ribaš malce povlekel nazaj. »Poočasi, pubec, poočasi!« V lokalu je bil že mir, nekaj (malce obtolčenih) možakov je sedelo vsak za svojo mizo in žulilo kozarce s špricerji. Ribaš je stopil do šanka, naročil svojo skrivnostno pijačo, ki jo je iz meni neznanih razlogov imenoval »Veliki A«, se obrnil in nagovoril prisotne: »No, kaj je blo? Pa da mi ne bi dosti lagali ...« Zakaj so se stepli, ne vem več, a kaj posebnega že ni moglo biti. Vsekakor so se možakarji, ki so se prej stepli, že pobotali. Čez kakšne pol ure sva se že vrnila na postajo, napisala poročilo in noč se je nadaljevala brez drugih dogodkov, vsaj ne takih, da bi mi ostali v spominu.
Dogodek me je nekaj naučil, čeprav ne bom trdil, da sem temu nauku v življenju vedno sledil. Preden začneš zadevo, ki lahko ima težje posledice, se malce zadrži, preveri vse okoliščine in šele po premisleku ukrepaj. Dejstvo je, da pri večini dogodkov, zlasti takih, ki pomenijo neko nevarnost, najprej reagiramo izredno močno. To je popolnoma normalno, najprej, tako bi verjetno to pojasnili nevrologi in psihiatri, se pri nas vklopi najstarejši del možganov, ki ima samo dva reakcijska modusa »beži ali bori se«. Za preživetje je nujen in nas je verjetno v evoluciji ohranil kot vrsto. Daleč za njim, prek čustvenega odziva, ki tvori naslednjo točko, se šele pojavi sposobnost oziroma možnost razumnega pristopa. Ta postavi zadeve v kontekst sedanjosti in prihodnosti.
Danes, tako se ne dozdeva samo meni, se ustavimo na čustveni reakciji in sploh ne dopustimo premisleka. Dejstvo je, da imamo na razpolago bistveno več informacij kot nekoč, a kljub temu ostajamo v emocionalni reakciji, ki ne dopušča rezultata, ki bo zadeve umestil v kontekst prihodnosti, beri posledic odločitev. Razlogi so številni, tudi čisto komercialni, saj so čustvene reakcije zaradi čisto fizioloških posledic (adrenalina, dopamina, serotonina in kar je še teh reči) intenzivnejše in s tem bolj doživete. Glede tega priporočam knjigo zdravnice Anne Lembke: Dopamine nation, Finding Balance in the Age of Indulgence (grobo prevedeno: Dopaminski narod: iskanje ravnotežja v dobi nestrpnosti), ki kaže, kako odvisni postajamo od vseh teh izrazito emocionalnih »inputov«. Prav zaradi tega nič ne kaže na to, da bi si prizadevali za uravnoteženost, delujemo po načelu »vse ali nič« in še marsikaj takega.
To seveda vpliva na pravo. Na zadnji kazenskopravni šoli za sodnike je akademik prof. dr. Kranjc poudaril ta obrat od razumnosti (ratio) k čustvenosti (emotio), ki se izraža tako v zakonodajnih rešitvah kot pri pričakovanjih glede sodnih odločitev. Pravnik, sodnik pa še zlasti, bi moral biti po Krajnčevem mnenju »razumnik, ki mu ni vseeno«. Naj obrnemo tako ali drugače, gre za ravnovesje med razumom in čustvi. Tako kot si ne želimo hladnega avtomata, ki bi odločal o usodi ljudi, tako si ne želimo odločevalca, ki bi svoje odločitve gradil na svojem čustvenem odzivu. Glede sodnikov sem že večkrat navedel, da je stabilnost delovnega okolja, kamor spadata razen logistike tudi materialna podlaga (beri: dohodek) in ustrezna logistika, ključna. Če k temu pripomore še razumevanje te funkcije v javnosti, toliko bolje.
Sprašujem se, koliko je to sploh mogoče v kontekstu sodobne družbe. Eksistencialne krize na splošno, materialni položaj, negotovost ekonomskega okolja današnjega časa, mednarodne razmere itd. pomenijo kontekst, iz katerega tudi pravniki niso izvzeti. Prav iskanje notranjega miru, ki ga v tem okolju nikakor ni mogoče najti, je osnova večine sodobne literature, ki se osredotoča na osebno rast, samopomoč in kar je še takšnih reči. A vprašanje je, koliko je to mogoče doseči in komu je sploh dostopna možnost, da se izključi iz tega okolja. Žal kaj več kot tega vprašanja ne morem postaviti. Odgovora ne poznam.
Če se vrnem na začetek. Če bi takrat, ves mlad, poln adrenalina in željan akcije, sam pridivjal z gumijevko v roki v bife Haložan, bi se stvari verjetno slabo končale. Vseeno je bilo tam okoli deset krepkih dedcev in malo verjetno je, da jih sam ne bi »fasal«, zadeve bi se zapletle, zelo verjetno s kakšnimi kazenskimi postopki (dandanes je presneto dosti obtožnic zaradi kaznivih dejanj po 299. in 300. členu KZ-1). Še marsikaj drugega bi zaradi nepremišljenosti lahko šlo narobe.
Na srečo tega ni bilo in tako ostaja dogodek samo zanimiva anekdota iz preteklosti. Bifeja Haložan že dolgo ni več. Na zidu zgradbe, v kateri se je nahajal, je videti samo obrise zdaj zazidanega nekdanjega vhoda. Tudi zgradbe, v kateri je bila postaja milice, ni več, namesto nje je steklena poslovna zgradba neke zavarovalnice. Upam samo, da Ribaš uživa nekje svoj »penzion« in da še kdaj naroči svoj »Veliki A«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
