O znameniti anekdoti o ameriškem časopisnem mogotcu iz 19. stoletja Williamu Randolphu Hearstu oziroma njegovih besedah ilustratorju, ki ga je med kubansko vojno za samostojnost (1895–1898) poslal na Kubo, naj mu priskrbi slike, on pa bo poskrbel za vojno, se večina zgodovinarjev strinja, da je mit. Ilustrator naj bi Hearstu namreč sporočil, da je vse mirno, zato je moral prirediti svoje risbe za dnevi tisk, kar je imelo za posledico dvig podpore javnosti takratnemu predsedniku ZDA Williamu McKinleyu glede začetka ameriško-španske vojne. Z zmago ZDA v tem spopadu je več teritorijev, ki so bili pod špansko oblastjo, končalo v ameriških rokah.
To gotovo ni prvi primer, ko je postala vloga tiska, danes bi rekli medijev, ključna za začetek ali vzdrževanje takšnih ali drugačnih spopadov, prav gotovo pa tudi ni zadnji. V vmesnem času so takšne vplive zgodovinarji večkrat analizirali in preučevali njihov prispevek, verjetno najbolj izpostavljeno glede medijev v nacistični Nemčiji. Nemara le malokdo še ni slišal za časopis Volkischer Beobachter (Ljudski opazovalec), strankarsko glasilo Nacionalsocialistične stranke Nemčije, v katerem je pod uredništvom Alfreda Rosenberga na veliko objavljal verjetno najbolj znani avtor sovražne propagande Joseph Goebbels. Ali še bolj izrazit primerek – časopis Der Stürmer (Jurišnik) Juliusa Streicherja, ki je pripeljal sovražno, zlasti antisemitsko pisanje do svojega katastrofalnega vrhunca. A tudi manj izpostavljeni nemški tisk tistega časa ni kaj dosti zaostajal za navedenima primerkoma.
Glede nacistične Nemčije vsaj nekaj ni sporno, obsojanje režima, njegovo delovanje in posledice so dandanes splošno sprejeti, zato je tudi njihova kritika in raziskovanje v bistvu dokaj enostavno. Tudi temu je mogoče pripisati resnično preštevilne oddaje in izdaje, ki se ukvarjajo s to temo. Ali kot se je nekoč šaljivo izrazil komik Ricky Gervais, da lahko na televizijskem kanalu Discovery izveš resnično prav vse o dveh stvareh – morskih psih in Hitlerju. Če kdo ne verjame, lahko katerikoli dan v tednu po osmi zvečer izbere kanale Viasat History, Discovery, History Chanel. Verjetnost, da na programu do polnoči ne boste našli oddaje o tej tematiki, je izredno majhna.
Primerljivo je analiza delovanja medijev držav zmagovalk v tem istem obdobju, še bolj pa v modernejšem času, razen v strokovnih krogih, bistveno manjša. V teh zadevah namreč nihče ni brez greha. Če že kaj, je znano to, da se je novinarstvo, kar se tiče vojn v času od vietnamske vojne dalje bistveno spremenilo. Ko sem prej navedel, da so mediji omogočali vzdrževanje vojne, sem povedal le del resnice – v nekaterih primerih so omogočili tudi njeno končanje. Pisanje novinarjev o vietnamski vojni je občutno prispevalo k temu, da se je javno mnenje obrnilo v prid njenemu končanju. Eden takšnih novinarjev je bil recimo Seymour Hearsh, ki si je Pulitzerjevo nagrado leta 1969 prislužil s pisanjem o masakru v My Laiu, tega so izvedli ameriški vojaki. Avtor, ki je kljub visoki starosti še vedno aktiven, je kasneje razkril še marsikaj v zvezi z vojno v Iraku in drugih spopadih, v katerih so bile udeležene ZDA.
Marsikaj se namreč razkrije šele post factum, ko zvok orožja preneha in se preštevajo mrtvi ter izračunava škoda. Mislim, da sem nekoč že pisal o tem, kako so ameriško in tudi svetovno javnost o upravičenosti vojaških posegov prepričale zgodbice, ki so se kasneje izkazale za lažne oz. ustvarjene bodisi s strani obveščevalnih služb bodisi celo za te namene najetih podjetij za stike z javnostmi. Če nisem, naj opozorim samo na pričanje Nayirah al Sabah pred ameriškim kongresom, o tem kako naj bi iraški vojaki ob okupaciji Kuvajta metali otroke iz inkubatorjev, kar se je izkazalo vsaj za nepotrjeno, če že ne popolnoma lažno. K verodostojnosti ni prispevala tudi okoliščina, da se je šele kasneje izkazalo, da je bilo dekle hči kuvajtskega veleposlanika v ZDA. Ali pa znamenito mahanje z „epruveto antraksa“ Colina Powella pred Varnostnim svetom Združenih narodov, kar je kasneje sam ugotavljal, da je madež na njegovi karieri.
Nobena skrivnost tudi ni, da se poskuša tok informacij, kadar gre za te občutljive zadeve, usmerjati na različne načine. Tiskovni predstavniki pristojnih vladnih služb vsakodnevno dajejo izjave, ki jih novinarski zbor nato ustrezno prenese. Še bolj ekstremni način obvladovanja informacij na potencialnih in pravih bojiščih pa so ZDA izvajale tako, da so z vojaki potovali t.i. ugnezdeni (imbedded) novinarji. Seymour Hearsh je nekoč v nekem intervjuju povedal, da na tak način vključeni novinarji ne želijo poročati o negativnih stvareh, da ne bi bili „nefer“ do fantov, ki so jih spremljali v boje in jih v tem času dobro spoznali.
Ni potrebno pojasnjevati, da se tema te kolumne vrti okoli sedanjega dogajanja na mejah Ukrajine. Kako se bodo stvari končale, zaenkrat ne ve nihče. Napovedovanje invazij, „napadov pod napačno zastavo“ in sovražnih prevzemov oblasti je toliko, da se nihče več kaj dosti ne znajde, večina pa jih prihaja prav onkraj luže. Problematično zame je predvsem to, da tokrat ne gre, pa naj se sliši še tako cinično, za morebitni spopad nekje v puščavah Bližnjega Vzhoda. Gre za potencialni spopad v Evropi, katerega posledic prav nihče ne zna predvideti in v katerega bo Republika Slovenija ter njeni državljani, pa če to hočejo ali ne, nujno vključeni.
Aktivnosti medijev so pri tem ključne. Osebno sem to spoznal, ko mi je leta 1986, ko sem pravkar prišel na študij v Ljubljano, moj „mrzli“ stric Franci Pečan povedal, da bo v kratkem v Jugoslaviji vojna. Takrat mi je bilo to tako nedojemljivo, da mu nisem hotel verjeti. A opozoril me je, da naj berem tudi srbski tisk, da bi dobil uvid v stvari. Moj drugi stric Borut Slokan, ki je za Pavliho spremljal pisanje tega tiska, mi je nato pokazal članke, ki so potrjevali, da se oblikuje javno mnenje, ki je bilo obrnjeno proti Slovencem. Najbolj se spomnim članka „Tiki leti u nebo“, v katerem se je zatrjevalo, da v Sloveniji proizvajajo bojlerje, ki so narejeni tako, da v Srbiji eksplodirajo, in članek o tem, kako je elektrarna v Đerdapu zgrajena z namenom, da se po potrebi jez zapre in tako poplavi potencialno uporniško Srbijo. Leta 1991 sem nato že bil s puško v jarku in gledal nasprotnika prek muhe na njej.
Danes se zadeve odvijajo bistveno bolj subtilno, a nič manj nevarno. Zato je primerno, da se informacije zbirajo z več koncev in se bere vire na vseh straneh, na dobljene informacije pa se gleda izrazito skeptično. Pri tem ni odveč, če si pred oči prikličemo načela vojne propagande, ki jih je izoblikovala v svojem delu pod istim naslovom Anne Morreli (Die Prinzipien der Kriegspropaganda, Zu Klampen Verlag; 1st edition (1 Sept. 2004):
Vse preveč je indicev, da je na delu kar nekaj naštetih načel. In to ima lahko hude posledice.
Kot je rekel Cicero: Silent enim leges inter arma – V času vojne pravo obmolkne. Zato je potrebno zoper njo usmeriti vso razpoložljivo moč. Ker v njej se znajdemo vse prehitro in praviloma, ne da bi prav vedeli zakaj.
Nenazadnje je potrebno na take zadeve tudi glasno opozarjati. Če ne, postanemo sokrivi za vojno. Bolje kot je to povedal Balaševič, ne znam:
Nisu krivci depresivci, lude i psihopate,
što su rušili pa sada nama nude lopate. Krivi smo mi.
Nisu krivi sedativi što ih nisu sputali.
Sorry matori, krivi smo mi koji smo ćutali.
(Niso krivi depresivci, norci in psihopati, ki so rušili, zdaj pa nam ponujajo lopate. Krivi smo mi. Niso krivi sedativi, ki jih niso omejili, sorry stari, krivi smo mi, ker smo molčali.)
(1) We don't want war, we are only defending ourselves! 2. Our adversary is solely responsible for this war! 3. Our adversary's leader is inherently evil and resembles the devil! 4. We are defending a noble cause, not our particular interests! 5. The enemy is purposefully committing atrocities; if we are making mistakes this happens without intention! 6. The enemy makes use of illegal weapons! 7. We suffer few losses, the enemy's losses are considerable! 8. Recognized intellectuals and artists support our cause! 9. Our cause is sacred! 10. Whoever casts doubt on our propaganda helps the enemy and is a traitor!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
