Je že tako, da mora kazenski sodnik, zlasti iz okrožne pristojnosti, pričakovati, da bo imel pri obravnavanju zadev nekaj dela tudi z zanimanjem javnosti. Ker smo danes ljudje zaradi tehnike prek avdiovizualnih medijev vse bolj informirani, je razumljivo, da javnost glavne obravnave ne bo pomenila samo »živega« avditorija v dvorani sodišča, temveč tudi slikovno in zvočno snemanje glavnih obravnav. V tem smislu nova ureditev ne bi smela biti nepričakovana.
S tem povezana vprašanja se ne porajajo samo v slovenskem pravosodju, saj so v zadnjih desetletjih spremembe tudi drugod. Tako mi je v roke prišla študija nemškega sodniškega združenja iz leta 2013, ki se podrobno ukvarja s tem, ali je izrecna prepoved slikovnega in zvokovnega prenosa glavnih obravnav še utemeljena. Ta prepoved izhaja iz določbe paragrafa 169 nemškega Zakona o sodiščih (Gerichtsverfassungsgesetz), ki določa javnost glavnih obravnav, hkrati pa kot nedopustno označuje zvokovno in slikovno snemanje z namenom javnega predvajanja ali objave vsebine. V študiji je izrecno poudarjenih nekaj elementov, ki imajo pomen za morebitne spremembe: vprašanje varovanja osebnosti udeleženih, posledice za ugotavljanje resnice v postopku, dodatne delovne obremenitve za predsedujočega sodnika, motnje poteka glavne obravnave zaradi delovanja kamer in vpliv takšnega snemanja na odločitve tako pri rednih kot izrednih pravnih sredstvih.
Študija vsebuje tudi pojasnilo, zakaj je bila leta 1964 takšna izrecna prepoved zvočnega in slikovnega snemanja uvedena. Zakonodajalec se je namreč oprl na odločitve Zveznega sodišča, ki so izhajale predvsem iz učinkov snemanja na ugotavljanje resnice kot osnovnega cilja postopka, ker naj bi snemanje vplivalo na zanesljivost dokazovanja in imelo negativne posledice za obrambo obdolženega. K uvedbi prepovedi je prispeval še en vidik, in sicer učinki snemanja na domnevo nedolžnosti pri obdolženem, kar Nemci označujejo kot učinek sramotilnega stebra, »prangerja« (Prangerwirkung).
Če na kratko povzamem bistvo zaključkov navedene študije, ostajajo Nemci glede običajnih postopkov pri stališču, da je načelno prepoved treba ohraniti, vendar da bi bilo takšno snemanje dopustno v primerih tako imenovanih kazenskih postopkov zgodovinskega pomena.
Na splošno je na podlagi nemške sodne prakse mogoče ugotoviti, da precej poudarja izjemnost konkretnega kazenskega postopka kot osnovnega izhodišča za dopustnost medijskega »pokrivanja«. Tako je v različnih virih mogoče razbrati, da je upravičen interes po informiranju javnosti podan le v primerih hujše ali srednje kriminalitete, pri čemer se upoštevajo predvsem teža kaznivega dejanja, posebnosti napadenega objekta, odstopanje takšnega kaznivega dejanja od običajnih dejanj, na primer zaradi načina izvršitve ali napadene dobrine.
Drug vidik je fotografiranje in objavljanje fotografij udeleženih. Ob obstoju upravičenega interesa za poročanje o nekem postopku je pri tem po nemški ureditvi treba izhajati primarno iz udeleženčevega soglasja k fotografiranju. Fotografiranje in objava fotografije sta namreč vezana na Zakon o urejanju pravic iz del upodabljajoče umetnosti in fotografije (Gesetz betreffend das Urheberrecht an Werken der bildenden Künste und der Photographie) iz leta 1907, ki zahteva izrecno soglasje udeleženih, razen če gre za tako imenovane osebe zgodovinskega trenutka (Personen der Zeitgeschichte), kar ustreza tudi našemu razumevanju javnih oseb. Kot pri nas je tudi v Nemčiji sodnik tisti, ki mora v konkretnem postopku poskrbeti, da se pri tem varujejo pravice udeleženih, in hkrati zagotoviti upravičen interes javnosti.
Sam bi iz te študije posebej omenil tisto, kar je pri nas vedno postavljeno v ozadje, in sicer predvsem zato, ker je praksa ustvarjalcem zakonskih in drugih rešitev znana le posredno ali pa časovno močno oddaljeno, če se izrazim na fin način. Snemanje glavnih obravnav pomeni tudi dodatno obremenitev predsedujočega oziroma razpravljajočega sodnika. Pri snemanju je takšna dodatna obremenitev nujna posledica, kar je v predstavljeni študiji izrecno poudarjeno. Če takšno snemanje izhaja iz upravičenih zahtev zagotavljanja javnosti, to namreč nima posledic »le« za vodenje obravnave, temveč potencialno tudi za pravilnost in zakonitost samega postopka. V zvezi s tem mora sodnik sprejemati odločitve, ki morajo biti ustrezno utemeljene, in izhajati tako iz zakonske kot ustavne ureditve. Pri vsem, na kar mora misliti pri sojenju – in praviloma se bodo snemali prav zahtevni primeri –, sta skrb, da snemanje poteka na ustrezen način, in delovanje s tem v zvezi dodatek k njegovim »delovnim« nalogam. Kar seveda – po stari slovenski navadi – nikogar posebej ne zanima. V nemški študiji pa je to dejstvo navedeno takoj za varstvom osebnostnih pravic in posledicami za ugotavljanje resnice. Komentar ni potreben …
Študija je navedla ureditev za 20 držav članic EU (brez Slovenije), Norveško in Švico; 12 od teh držav bodisi kot izjemo bodisi kot (redkeje) redno možnost omogoča tudi snemanje glavnih obravnav. Razen redkih izjem večina dopušča slikovno snemanje na način, kot je običajno tudi pri nas, pred glavno obravnavo ali po koncu (tako imenovana pool rešitev).
Za konec pa še zanimivost. Pri pregledovanju nemške sodne prakse sem našel zanimiv primer, o katerem je v pritožbenem postopku odločalo sodišče v Hamburgu. Obdolženi je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja telesne poškodbe, ker je z roko udaril v kamero fotoreporterja, ki ga je slikal v prostorih sodišča pred začetkom glavne obravnave, kamera pa je reporterja udarila po obrazu in mu povzročila manjše poškodbe. V pritožbenem postopku je bila sodba razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje. Iz obrazložitve izhaja, da je obdolženčevo dejanje mogoče šteti kot upravičen način, da reporterja odvrne od protipravnega slikanja: torej je podan silobran, če se izkaže, da dejanje, zaradi katerega je bil v postopku, ne bi imelo take teže, da bi bil podan upravičen interes javnosti, obdolženi pa tudi ne bi bil oseba, za fotografiranje katere ni potrebno soglasje. Izrecno je navedeno, da obdolženi v namenu odvračanja ni bil omejen na pasivno obrambo v smislu zakrivanja obraza. Ta odločitev zelo dobro pokaže, kako pomembno je tehtanje med posegi v osebnostne pravice in pravicami javnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
