Kdo je zadevo naročil in druge podrobnosti se bodo izvedele čez nekaj časa, toda osnovni cilj je dosežen – diskreditacija te politične opcije, vsaj za nekaj časa. A pri stvari bolj pade v oči sama vrsta limanic, na katere so se ujeli. Šlo je namreč za željo, da bi prek (domnevno ruskega) kapitala dobili vpliv in usmerjali poročanje časopisa Kronen Zeitung – časopisa, ki v Avstriji že tako ne slovi po retoriki, ki bi bila stranki, ki ji pripada Strache, tuja.
V tem smislu se človek ne more upreti misli, kako pomembno je, da ostaja svet virov informacij, vsaj v določenem delu, zunaj dosega vpliva kapitala in državne moči. Verjetno mi ni treba posebej predstavljati ideje Edwarda Hermana in Noama Chomskega o oblikovanju konsenza prek, kot jo imenujeta, politične ekonomije masovnih medijev in posledičnega perpetuiranja obstoječega družbenega sistema, ki onemogoča resnejše zasuke v družbenem razvoju. Nobenega dvoma ni, da predstavljajo množični mediji prvo točko naskoka za kakršenkoli resen premik v eno ali drugo smer, ki odstopa od prevladujočega modela. Da se razumemo, to ne pomeni, da zagovarjam takšno ali drugačno ureditev, gre samo za to, da sedanje uhojene poti v družbi obstajajo tudi zato, ker smo na neki način neposredno indoktrinirani tudi prek medijev, in sicer s trenutno prevladujočo ideologijo. (Izraz ideologija uporabljam v čisto deskriptivnem pomenu, in sicer kot sistem idej, ki se izraža prek uveljavljenih družbenih institucij in predvsem zavesti.) Posledično so t. i. alternativni mediji, še zlasti tisti, ki so se pojavili zaradi in v okviru družbenih omrežij, kot so Twitter, Facebook, Instagram in kar je še tega, posebej pa še prek oddaj na spletnih kanalih YouTuba, precejšen izziv za prevladujočo ideologijo.
V zadnjem času so se začeli precejšnji posegi in ukinjanja računov na navedenih omrežjih z namenom, da se preprečijo takšni ali drugačni »ekscesi« ali odstopanja: od tistih, ki jih je mogoče tudi sicer korigirati z obstoječimi pravnimi sredstvi, ker pomenijo bodisi uradno ali zasebno pregonljiva kazniva dejanja ali kršitve prava, do tistih, ki takšnega dometa nimajo, vendar so, kot se to pogosto opravičuje, v nasprotju s politiko in pravili posameznega družabnega omrežja.
Sam imam, zlasti pri slednjih, precejšnje pomisleke, sploh če vodijo do ukinitve računov oseb, ki jim je s tem de facto trajno onemogočeno izražati svoja mnenja. Prepoved, pa naj se še tako skriva za avtonomijo zasebnopravnih lastnikov družabnih omrežij, je omejevanje pravice do svobode govora. Dejstvo, da gre za družabno omrežje v zasebni lasti in se zato preprosto še ne zmoremo odzvati na tovrstne izzive, samo dokazuje, kako vpeti smo v sedanje miselne vzorce prevladujoče ideologije.
Tukaj se soočamo s podobno dilemo, kot jo imamo starši glede uporabe elektronskih aparatov pri svojih otrocih. Na eni strani so vsaj do neke mere škodljivi – sam ocenjujem, da poleg sevanja in posledic bolščanja v zaslon še najbolj prizadenejo sposobnost abstraktnega razmišljanja. Branje knjig na primer zahteva, da si zamislimo lastno virtualno podobo dogajanja ali posredovanja pisane besede, elektronski mediji pa praviloma že vizualizirajo takšen svet in odvzamejo težo, posledično pa tudi sposobnost, tega, da bi ga ustvarili sami. S tem bomo, zlasti v pravni znanosti, imeli še precejšnje težave. Na drugi strani pa sta dostopnost in raznolikost informacij, ki ju tako sprejemamo, bistveno večji kot nekdaj – če samo pomislimo, koliko časa si včasih potreboval za pridobitev neke informacije, danes pa jo imaš v nekaj sekundah. Dilema je torej, kako izkoristiti dobre strani in hkrati omejiti posledice slabih strani elektronskih naprav.
To ima svoj vpliv na področju družbene regulacije tako spontanega kot tudi načrtnega delovanja. Mlajše generacije namreč ne le da dostopajo do informacij bistveno drugače, kot smo to počeli še kakšni desetletji nazaj, tudi svoje svetovne nazore in s tem vrednostno podlago svojega bivanja oblikujejo popolnoma drugače. Lahko se zgražamo, ko jih opazujemo zagledane v svoje telefone in ne več, kot smo bili sami, zatopljene v pogovor v gručah ljudi, a takšen je pač njihov svet in svet njihove prihodnosti. Vanj so mnogo bolj vpeti, kot smo mi sami, in pri vseh izkušnjah, ki jih imamo v realnem svetu, nimamo pravega instrumentarija za urejanje razmerjih v njihovem.
Sodobni politični premiki so, razen realnosti političnih in ekonomskih razmer, tudi posledica drugačnega načina komunikacije in prejemanja informacij – zanje so v enaki meri krivi algoritmi, ki so ponujali podobne vsebine uporabnikom storitev družbenih omrežij, kot tudi »klasični« mediji, ki so uporabljali emotivne manipulacije v zvezi s pomembnimi vprašanji, kot je na primer vprašanje migracij, ter cela vrsta hotenih ali nehotenih vplivov, značilnih za komunikacije v medmrežju (clickbaits itd.). Ta večplastnost razlogov je tista, ki najbolj bega in zaradi katere iščemo vse mogoče razlage (in ja, z Rusi, temi Klingoni današnjega sveta, se da to najlažje pojasniti).
A po mojem mnenju je najslabše, da se na te zadeve spravljamo z robatimi sredstvi javne ali zasebne cenzure. Ukinitev računa kakšnega Alexa Jonesa prispeva k njegovi popularnosti bistveno bolj, kot če poslušaš njegovo oddajo, s prodajo raznih pomad vred. Takšne zadeve vedno udarijo nazaj. Po drugi strani pa Jones, Ben Shapiro, Paul Joseph Watson ipd. sem pogosto potiskajo še celo Jordana Petersona in druge. Slednji so označeni kot tiste, ki naj bi generirali ideje, ki jim je treba s temi cenzurnimi sredstvi stopiti nasproti, čeprav v razpravi postavljajo argumente, ki jih ni mogoče a priori zavreči. Enako kot argumente, ki jih predstavljajo ljudje na drugi strani spektra, kak Max Blumenthal, Aaron Mate, Abby Martin ali naš Slavoj Žižek. Imen je seveda mnogo več in razprostrta so po celotnem idejnem spektru. Sam bi pogrešal katerokoli od njih.
Sam sem vedno zagovarjal stališče, da ne le da je kazensko pravo skrajno sredstvo (ultima ratio), temveč je pravo sámo ultima ratio družbene regulacije – po pravni ureditvi posežemo šele takrat, ko ciljev neke družbe ni mogoče zagotoviti drugače. In to šele takrat, ko vemo tudi, kaj bomo dosegli in kako. Do takrat pa je treba slišati vso človeško kakofonijo idej, se z njimi soočiti, jih sprejeti ali zavreči. Svet prihodnosti pač raste tudi na gnoju propadlih idej ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
