Ne vem, zakaj, a pred kratkim sem se spet spomnil na intervju, ki ga je imel v osemdesetih letih za nemško televizijo takratni partijski funkcionar Stane Dolanc. Nemški novinar ga je takrat vprašal, kaj meni o prihodnosti Jugoslavije in Dolanc mu je odvrnil, da če bo kdo napadel Jugoslavijo, bodo narodi že stopili skupaj in se ubranili. Vprašanje, ki je sledilo, je bilo, če gledamo iz današnje perspektive prelomno: "In kaj, če vas nihče ne napade?" Novinar odgovora ni dobil in vprašanje je obviselo v zraku. Danes vemo, kaj je sledilo - Jugoslavije ni napadel nihče, prav zlahka smo za njeno uničenje poskrbeli sami.
Verjetno mi to danes prihaja na misel, ker na ozadju dogajanja ob pandemiji poteka toliko procesov, ki bi lahko bili zanimivi iz marsikaterega znanstvenega vidika. Sociologija, zgodovina, ekonomija in nenazadnje pravna znanost si bodo, ob naravoslovnih znanostih, s tem obdobjem imele še dolgo opraviti. Stvari so namreč, tako kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, prelomne. Česa podobnega, vsaj kolikor mi je znano, v novejših časih še ni bilo.
Vojne so na tem območju, kjer danes živimo, in v Evropi nasploh predstavljale takšne nenavadne prelomnice, a vojne se da zaključiti z zmagovito in poraženo stranjo. Na strani zmagovalcev se lahko tako vzpostavijo miti in ponos, ki pomagajo, da se premaga posledice, ki jih tovrstni nesmiselni spopadi prinašajo – naši starši so bili udeleženi v povojnih obnovah, moja generacija pa je morala poiskati nove načine za življenje, ki je sledilo slovenski osamosvojitvi. V Mariboru, kjer sem živel takrat, posledice še zdaleč niso bile samo pozitivne, saj je praktično čez noč usahnila vsa industrija, na kateri je temeljilo življenje njegovih prebivalcev, in tako kot marsikje drugje se je posledice tega odpravljalo še dolgo v 21. stoletje.
Nesporno so vse vojne prinesle na marsikaterem področju napredek, tehnika sploh, saj vsaka vojna pomeni nujen tehnološki preskok. Neverjetno je, kakšne intelektualne napore smo pripravljeni vlagati v banalnost medsebojnega nasilja. Verjetno mi ni potrebno razlagati teh dosežkov – razvoj letalstva, atomske energije, nenazadnje raziskovanje vesolja ne bi bilo takšno, če teh reči ne bi v ključnih trenutkih zgodovine potrebovali za medsebojno ubijanje. Motivacijo za delo in razvoj v tem času je relativno enostavno doseči, ker tudi za širšo populacijo zlahka opredeliš in personificiraš zlo ter mu s tem daš jasen smoter delovanja. Hkrati s tem dosežeš razumevanje za zapravljanje enormnih količin denarja in človeških življenj ter trpljenje, ki ga morajo prestati – vse za neko višje dobro.
Najenostavneje je za to preprosto opredeliti skupino „drugih“ ljudi in jih razglasiti za edino oviro do sreče „nas“. Če odstranimo „njih“, bomo mi, ki smo v svojem bistvu dobri, pridni, pošteni itd., živeli dobesedno v raju na zemlji. Lahko izberete za te „druge“ poljubno značilnost, bodisi njihovo vero, nacionalnost, ideologijo, raso ali kaj drugega, popolnoma vseeno je. Do sedaj je v zgodovini delovalo skoraj vse. Tako dobro pravzaprav, da se poskuša to tenzijo ohranjati celo v mirnem času. V življenju sem slišal za toliko „krivcev“, da mi je to že skorajda smešno – če mi je oče pravil o „informbirojevcih“ in sem sam prvič slišal za „tehnokrate“ v rosni mladosti v sedemdesetih, je potem sledila „birokracija“, vmes centralizem in srbski nacionalizem, pa seveda Hrvati, potem in vmes seveda fašisti, komunisti in pred kratkim še migranti.
Zlasti „birokracija“ je takšen prislovični osel, po katerem se najlepše udriha. Danes se lahko samo smejim, ko se spomnim, kako je kdo v tistih časih zavzdihnil in potožil nad birokracijo ter rekel: „Če bi Tito to vedel ...“. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem v osemdesetih na straži protokolarnih vozil na Vodovodni ulici v Ljubljani, nekaj noči preživel s starim nemškim vojakom, ki ga je pokvarjen avto prisilil, da je obtičal v Ljubljani. Sam ni imel kam in je spal kar v avtu, jaz pa sem bil eden redkih, ki je v bližnji okolici govoril nemško. Ne znam si sicer predstavljati, kako se je počutil, ko se je pogovarjal z mladim fantom, ki je nosil na kapi podoben simbol, kot so ga imeli njegovi sovražniki na fronti, a pogovarjala sva se o marsičem. In tudi on je, štirideset let kasneje, govoril podobno, kot ljudje iz prvega stavka, le da je bil tisti, ki bi rešil vse probleme, neka druga oseba, za katero se danes šteje, da je poosebljenje zla. Vse je očitno stvar perspektive. A eno ostaja, ni posameznika, ki bi znal odrešiti tegob celotno prebivalstvo.
A da se vrnem na birokracijo. Ta je od osemdesetih let bila vedno tista, ki je predstavljala „drugega“, ki preprečuje, da bi pridni živeli spodobno življenje. Če se še kdo spomni, so konec osemdesetih let dogajanje v Jugoslaviji, predvsem v Srbiji, pogosto označevali z antibirokratsko revolucijo. Ta tradicija se vleče še v sedanjost, ker na komičen način sovpada z ekonomskimi teorijami, ki gradijo na čim manjšem vmešavanju države v gospodarstvo. Njena popularnost je tako velika, da je dejansko niti ne zaznavamo kot zgolj ideologije, temveč se nam kaže kot zdravorazumska rešitev za vse probleme. V tej zgodbi spet nastopajo, kot nekoč, pridni, marljivi delavni delavci in leni, hudobni in nesposobni državni uradniki, ki so edina ovira na poti do popolne sreče prebivalstva. Vsa ta zalega živi na plečih ljudi, katerih hrbti so upognjeni zaradi bremena davkov, in preprečuje, da bi prosvetljeni delodajalci bolj velikodušno delili svoje svoje dobičke z delavci, ki zanje delajo. K temu dodamo še horde temnih plemen z juga, ki poskušajo pokvariti zdravo in kleno prebivalstvo, in rešitev se nam ponuja kot na dlani.
Pandemija tega virusa ima to „nesrečno“ lastnost, da tako preprostih vzorcev vladanja ni mogoče več kredibilno vzdrževati. Zato se mnogim zdijo bedaste iniciative, po katerih naj bi rešitev predstavljala aktivacija vojske in podelitev policijskih pooblastil tem enotam. Migranti so v Sloveniji tako ali tako bolj postranski problem, ker nihče od njih ni najbolj navdušen, da bi ostajal v tej naši lepi državici. To se kaj dosti ne spreminja, za bojevanje proti virusu pa, razen sanitetnih enot, vojakov ne potrebujemo. Sovražnika, kot je ta čuden virus, pač ni mogoče personalizirati in nato uničiti s sredstvi, ki so namenjena za pobijanje ljudi med sabo.
Paradoksalno se tako pokaže, da je v tem času, ko je populacija ogrožena zaradi tako neosebne nevarnosti, kot je epidemija, potrebno prav tisto, kar predstavlja sovražnika takrat, ko podobnih dogodkov ni. Javne službe, kot so zdravstvo, socialne službe itn., so nenazadnje instrumentarij, ki omogoča, da bodo preživeli tisti subjekti, ki sicer prisegajo na svobodo gospodarske pobude „über alles“. Prav slednji so bili med prvimi, ki so pritekli po pomoč k osovraženi državi. Gospodarstvo lahko reši samo, kot je to rekel glavni ekonomist sedanje vlade Matej Lahovnik, „največji državni intervencionizem“ v zgodovini Slovenije in javno zdravstvo je edino, ki lahko prenese breme epidemije, socialne službe pa olajšajo eksistenčne težave splošne populacije. In nenazadnje, osovraženi uradniki bodo tisti, ki bodo morali poskrbeti, da bo pri delitvi pomoči zagotovljeno, da državna sredstva ne bodo nenadzorovano deljena in da bodo ljudje lahko uveljavljali svoje pravice.
Ta paradoks je tako velik, ne samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu, da se krčevito poskuša najti nekaj drugega, kar bi zgoraj navedena preprosta dejstva spremenilo. To je razlog, zakaj so Kitajci pripisovali nastanek virusa ameriški vojski in sedaj ZDA poskušajo določiti krivca za težave, ki jih z epidemijo imajo – seveda Kitajsko (ta je sploh idealna, ker je razen tega še država, ki ji vladajo komunisti). Ali pa WHO, svetovno zdravstveno organizacijo in verjetno se bo kmalu našlo še kaj, pri čemer se namenoma izogibam absurdnim teorijam, ki vsakodnevno vznikajo. Ker če se ne najde krivec zunaj, bo potrebno priznati, da se bo marsikakšna paradigma morala spremeniti znotraj posamezne države.
Že od Platona dalje, mimogrede njegova Država je skorajda idealna knjiga za preživljanje osamitve, se išče načine, kako naj različne strukture ljudi bivajo med sabo in kako naj se uskladijo njihovi interesi. Kot v intervjuju, omenjenem na začetku, vprašanje ni vedno, ali grozi nevarnost od zunaj, temveč, koliko si lahko privoščimo, da nas ne raztrgajo napetosti znotraj skupnosti. Vsak od gradnikov pač ima svojo vlogo, ki je nujna, včasih bolj in včasih manj potisnjena v ospredje. Če je mir in se nič ne dogaja, je to, kar tvori javni sektor, lahko razumljeno kot breme, a kot je rekel moj oče „s polno ritjo je lahko sr...“. Če se stvari obrnejo, smo lahko srečni, če imamo te možnosti na razpolago. Še ena iz zgodovine – marsikdo od nas starejših se je spomnil na nekdanje akcije NNNP (nič nas ne sme presenetiti), ko se je preverjalo pripravljenost na delovanje v izrednih razmerah na vseh ravneh države, od krajevnih skupnosti navzgor. A do teh izrednih razmer nikoli ni prišlo v razsežnosti, ki smo jo spoznali ob tej epidemiji. Danes bi verjetno, ob ohranitvi te ureditve, prišlo marsikaj prav. Po moji oceni bi bilo teh komedij z zaščitnimi sredstvi bistveno manj – če bi sploh bile.
Te zadeve bo nekoč seveda konec, a največje vprašanje je, kakšen bo dan potem. Sam ostajam optimist. Ekonomski sistem bo, o tem ni nikakršnega dvoma, doživel precejšen pretres. Rešitve, ki so izhajale iz mobilnosti, tuje delovne sile in vključenosti v mednarodno gospodarsko okolje, ne bodo več v takšni meri na razpolago kot nekoč, to je gotovo. Ob izpričanem egoizmu, ki so ga nekatere države prikazale ob soočenju s to pandemijo, je potrebno tako korenito razmisliti o tem, na koga, če sploh, se lahko opremo. A to je lahko tudi pozitivno. Povojno obdobje je že večkrat v zgodovini prineslo pozitivne rezultate zaradi takšnih eksistenčnih vprašanj, od Združenih narodov do mednarodnih aktov o človekovih pravicah in spisek je še bistveno daljši.
Nenazadnje, vsaka takšna kriza, kjer se nevarnost pogube odpre vsakemu sleherniku in v kateri ni mogoče pobegniti kam drugam, je priložnost. Pri tej je pomembno zlasti to, da ni sovražnika, na katerega bi lahko nalepili krivdo za lastne tegobe. Zato si predvsem nikakor ne smemo dopustiti, da nam ga najdejo. Poskusov to doseči, bo še preveč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
