V povezavi z delom, ki ga opravljam, je v zadnjem času največ prahu dvignila uvrstitev Slovenije med države z največ kršitvami človekovih pravic na prebivalca, glede na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Že pred tem je sliko o državi, v kateri sodstvo krši človekove pravice, ponudila študija dr. Šturma o ugotovljenih kršitvah človekovih pravic v sodnih postopkih. Bolj ali manj povezano s temi ugotovitvami se je v javnosti pojavil tudi podatek o deležu razveljavljenih odločitev sodnikov, ki je na nekaterih sodiščih dosegal na prvi pogled katastrofično višino – skoraj 50 odstotkov.(1)
Pri slovenskem razpravljanju o uvrstitvah na takšne lestvice ali o ugotovitvah študij me najbolj moti, da do njih ne znamo zavzeti neke pametne distance. Ko kakšna bolj ali manj relevantna organizacija uvrsti Slovenijo na kakšno lestvico, imam občutek, da se nihče ne potrudi poiskati še kakšne druge lestvice, ki ocenjuje podobno, vendar so rezultati tam popolnoma drugačni. Praviloma jih je namreč kaj hitro mogoče najti. Če ne zaradi drugega, bi bilo to modro storiti zato, da bi o razlikah pobarali odgovorne. Pa četudi je to pogosto jasno že na prvi pogled. Enako velja za raziskave.
Težava je namreč, da nihče, ki mora v kakšnem osrednjem mediju že dan po objavi rezultatov takšnih uvrstitev in študij predstaviti svojo plat zgodbe, tega ne more ustrezno izvesti. Pa naj ima še tako dobro službo za odnose z javnostmi, pravno ali analitično službo. Pri marsikateri zadevi se celo računa na to. In marsikdaj takšne analize niti ni mogoče narediti.
Osebno me je pri očitkih o kršitvah človekovih pravic v sodnih postopkih zmotilo zlasti, da ni podrobnejšega uvida v razčlenitev človekovih pravic, ki so v sodnih postopkih kršene. Pa ne zaradi tega, ker bi hotel opravičiti svoj ceh, temveč predvsem zaradi tega, ker me to resnično zanima in ker bi lahko pripomoglo k drugačni usmeritvi konkretnega dela. Ali pa vsaj dalo argumentativno podlago za zahteve sodnikov. Po znameniti šali o sinički, kravi, lisici in pripadajočem kravjaku sam menim, da ni vsakdo, ki te spravi v zagato (beri kravjak), tvoj sovražnik in tudi ne vsakdo prijatelj, če te iz nje potegne.
Po domače povedano, takšna uvrstitev, čeprav na prvi pogled uničujoča, je lahko ob pravilni in ustrezni analizi in predstavitvi močan vzvod za potrebne spremembe. In nasprotno, nekritična obramba ali zanikanje lahko privedeta do tega, da se položaj samo še slabša, ker si pred slabostmi zatiskamo oči.
Takole posplošeno bi razmeroma hitro lahko prišli do ugotovitve, da ima pogosto ugotovljena kršitev pravice do poštenega sojenja korenine tudi v dejstvu, da se je na sodno odločanje gledalo predvsem z vidika pravne stroke (kar je seveda nujno), premalo pa z organizacijskega vidika, kamor spadajo tudi problematika dolgoročnega kadrovskega načrtovanja, velika fluktuacija kadrov, zamudnost in podvojenost opravil itd. Lahko bi se na primer ugotovilo, da znižanje sredstev na določenem področju dolgoročno ne pomeni prihranka, ker se zaradi tega lahko postopki podaljšajo, in podobno. Takšnih stvari je v praksi mogoče zaznati precej, težje pa je pojasniti njihovo korelacijo s kršitvami človekovih pravic. Operativna praksa prvostopenjskih sodišč pa je le redko ustrezno predstavljena.
Pri tem se je vedno treba zavedati, da je vsak korak v sodnih postopkih (pri kazenskem postopku je to še posebej značilno) mogoče razumeti z vidika človekovih pravic, ali bolje rečeno, vsak korak v postopku temelji na razumevanju, kje je meja odnosa med državo in posameznikom. Sodnik se tako vedno giblje na tej tenki črti, onkraj katere se ustavno dopusten in potreben poseg v človekove pravice spremeni v nedopustnega. Sam sem na podlagi izkušenj prepričan, da je nihče od sodnikov ne prečka načrtno, včasih jo je namreč lahko prezreti. Ugotovljene kršitve pa so vedno privedle do tega, da smo to črto določno začrtali, tako da je teh napak manj ali pa so celo odpravljene.
In to je pomembnejše od tega, kdo ima o čem prav.
(1) Prav pri tem podatku sem prepričan, da ne upošteva vseh zadev, ampak samo tiste, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo. Ta podatek je seveda ključen. Če je vložena pritožba v npr. 30 odstotkih zadev (po pesimistični oceni), je to videti bistveno drugače.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
