Če izhajam iz dejstva, ki ga tudi sam neposredno zaznavam (odstotek obdolženih v kazenskem postopku ki se odločijo, da jim sodi sodnik posameznik, je namreč presenetljivo visok), da je zaupanje v sodstvo bolj izraženo pri tistih, ki so dejansko imeli izkušnjo s sodnimi postopki od splošne javnosti, si domišljam, da bi večja vključenost državljanov v sodno odločanje privedla do podobnega učinka. V končni posledici gre, zlasti pri kazenskih zadevah, za vprašanje legitimnosti sodbe, ta pa temelji na sprejemanju, ne samo posameznika – obdolženega, temveč tudi širše javnosti.
Učinek legitimnosti sedaj temelji na zavedanju, da so bila spoštovana pravila postopka in na artikulativni sposobnosti sodnika, ki piše obrazložitev sodbe. Namenoma pišem o sodniku, ki piše sodbo (bodisi predsednik senata ali sodnik poročevalec) in ne o telesu, ki je sodbo dejansko sprejelo – torej o senatu. To, da se (pogosto) odloča »zborno« in, da ne gre za odločitev posameznega sodnika, se skorajda vedno spregleda. In lahko se še tako trudim in pisarim, nikoli ne bo večina prebivalstva dojela, da »dokazi«, »indici« in, kar je še tega, nikoli nimajo absolutne temveč zgolj posredno oporo za sklepanje, »kaj se je v resnici zgodilo«, ker niti sodnika niti senata na kraju in ob času dogodka kaznivega dejanja tam ni bilo, da bi ga neposredno zaznal (pa še to tudi ne bi imelo objektivnega in absolutnega učinka za oceno dejanja). Vedno gre za vprašanje prepričljivosti, ta pa ni vedno sposobna jezikovnega prenosa, pa so lahko pravila, glede česa se mora sodnik opredeliti v obrazložitvi še tako podrobna in natančna. Pa tudi če bi bilo to mogoče, ali resnično lahko izhajamo iz dejstva, da je iz enakih razlogov, ki jih navaja sodnik, ki piše sodbo, nek dokaz kot verodostojen ali odločilen, ocenil tudi drug član senata? Še večja težava pa je v tem, da se pri kritiki sodnega odločanja pogosto sploh ne prebere obrazložitve, ker se seveda to nikomur resnično ne ljubi. Pa tudi če jo, vsak bralec, kot je to izpostavila že hermenevtika, določen tekst bere z določeno naravnanostjo in recimo temu predsodkom. Ob današnjih množičnih informacijah in vplivu medijev, ki prenesejo in strnejo celoten napor sodnika javnosti v omejeno število vrstic ali minut prispevka, pa še tako »popolna« obrazložitev ne more imeti »čistega« legitimizacijskega učinka. Sploh če razumemo, da je že obrazložitev sama strnjen prikaz, tako postopka kot izvedenih dokazov.
V osnutku koalicijske pogodbe, ki ga je predložila Stranka Mira Cerarja lahko preberem, da bi se naj ustanovilo specializirano sodišče za najtežje oblike kaznivih dejanj. Ideja ima svojo težo in je ni za zanemariti. Podobne posebne oddelke ali cela sodišča imajo mnoge države. Razen organizacijskega pomena, tako si upam trditi, ta ideja temelji tudi na potrebi po dodatni sprejemljivosti sodnih odločitev – beri legitimnosti. Vprašanje, ki se mi postavlja pa je, ali z ustanavljanjem novih »supersodišč« ali novih inštanc (pritožbenih poti, pravnih sredstev itd.), resnično prispevamo k temu.
Kaj pa, če bi začeli razmišljati o tem, da v postopek sodnega odločanja aktivneje vključimo državljane? Kaj pa, če je čas za upravičen razmislek o tem, da bi v določenih zadevah odločala porota – laična porota?
Če beremo vire, ki govorijo o prednostih in slabostih porotnega sojenja, se med prednostmi omenja, da ker slednja predstavlja splošno javnost, odloča bolj v skladu s skupnimi vrednotami, da je zaradi načela »več glav, več ve« in ob dejstvu, da se ukvarjajo samo z vprašanji enega primera, razprava bolj poglobljena, nadalje; da je več ljudi težje podkupiti ali doseči druge vrste pristranskost. In še, kar tudi ni zanemarljivo, porota se z vsemi dokazi seznani neposredno na glavni obravnavi in o zadevi, ko se stvar začne obravnavati, nima prav nobenega predznanja, skratka, je neobremenjena. Sam bi na primeru Republike Slovenije še dodal, da bi s tem več državljanov dobilo vpogled v delovanje sodišč, bili bi aktivno vključeni v odločanje in s tem tudi v delovanje države.
Odločanje porote ni tako arhaična stvar, niti ne pridržana za anglosaksonski pravni sistem (v določeni izpeljavi jo ima Avstrija, tudi Švica) in če je njena uporaba vezana na odločanje o pomembnejših zadevah, ne bi smela predstavljati večje finančne obremenitve. Res je, da se je v preteklosti porotni sistem opuščal zaradi svojih pomanjkljivosti (pomanjkanje strokovnosti, podvrženost retoričnim sposobnostim strank, splošni predsodki in podobno), toda v mladi demokraciji, kjer se legitimnost profesionalnih sodnih odločitev izpodbija, po moji oceni predstavlja nekaj, o čemer bi morali razmišljati.
Sedaj stranke o svojih dejstvih prepričujejo ljudi zunaj sodišč, od tega pa je v veliki meri odvisen končni učinek sodbe. Naj jih prepričajo tam, kjer je to potrebno, v sodni dvorani.
Je to preveč drzna misel?
P.S.
Pa še obrazložitev ne bo treba brati, ker porota nima dolžnosti obrazložiti svoje odločitve.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
