Turčijo naj bi zapustile po isti poti, z zasebnim letalom. O tem naj bi obstajal posnetek (viri se razlikujejo glede tega, ali samo zvočni ali tudi videoposnetek), iz katerega naj bi tudi izhajalo, da je šlo za premišljeno dejanje in da so si storilci pri razkosavanju trupla tudi vrteli glasbo. Skratka, umor naj bi bil izvršen kot dejanje poklicnih morilcev, motiv pa naj bi bil novinarjeva kritična nastrojenost do savdske kraljeve družine, zlasti do zadnje čase tudi na Zahodu zelo priljubljenega kralja Mohameda bin Salmana.
Če pustimo ob strani upravičeno zgražanje in obsojanje dejanja kot nedvomnega napada na novinarja in s tem na svobodo izražanja, je dejanje zame zanimivo z dveh vidikov – medijske obravnave dejanja in posledic na eni ter načina izvrševanja podobnih dejanj na drugi strani.
Prvi vidik, obravnava samega dejanja in povezave s savdskim kraljem, popularno imenovanim MBS, je relativno previdna, in čeprav je nekaj namigov, da bi lahko prišlo do sankcij ali vsaj do obsodbe savdskega režima, javna debata poteka presenetljivo zadržano. Če je pri ameriškem predsedniku še dokaj jasno, da bo pri obsodbi dejanja zadržan – če ne zaradi drugega, zaradi aktualnega velikega orožarskega posla –, je molčečnost, recimo evropske politike, dokaj zanimiva. Sploh ker povezava med dejanjem in njegovimi storilci nima takšnih pomanjkljivosti, kot so se pojavile v primeru Skripal, na primer glede identitete in namer potencialnih storilcev. V primeru Skripal je bila reakcija salamensko hitra in odločna, politiki pa kar niso mogli prevpiti drug drugega glede tega, kdo je dejanje storil in kaj je treba storiti. Pa čeprav je to vso Evropo spravilo v neposreden konflikt z nuklearno velesilo – Rusijo – in ne z nekim, v tem smislu nenevarnim, kraljestvom na Bližnjem vzhodu. Ko se pojavi ta primerjava, je pristojne prav mučno gledati, kako se trudijo pojasniti nesporno dvoličnost. A pri tem smo brez vpliva na dogajanje, lahko smo zgolj sarkastični in upamo na najboljše.
A bolj kot zgornje reakcije se mi zdi zanimivo, da sta oba primera, tako Skripal kot Kašogi, glede na način izvršitve izvedena dokaj rudimentarno. Enostavneje povedano: značilnost podobnih umorov, torej takšnih, ki jih izvršijo tajne službe neke države, je bila v preteklosti relativno velika sofisticiranost in pripravljenost tako dejanja kot tudi uporabljenega orožja.
Če samo pogledamo primer Skripal – dejanje, kolikor je trenutno znano, naj bi bilo storjeno tako, da naj bi dva storilca s strupom namazala kljuko vhodnih vrat hiše, v kateri sta stanovala Sergej Skripal in njegova hčerka. Pri zadevi me moti, da bi se po tej logiki storilca morala osebno približati hiši in se pri tem izpostaviti morebitnemu odkritju, in to v soseski, kjer bi tudi sicer izstopala, saj – kolikor je videti iz javno dostopnih podatkov – gre za območje, na katerem ni ravno gneče, sprehajalcev in podobnega. Takšno okolje ni najboljše za izvedbo takega dejanja. Izključiti tega sicer ni mogoče, se pa storilec s tem resnično izpostavlja. Takšne okoliščine so bile recimo podane v primeru, ko je agent jugoslovanske obveščevalne službe Vinko Sindičič leta 1988 v mirni predmestni okolici mesteca Kirkcaldy na Škotskem ustrelil hrvaškega emigranta Nikolo Štedula. Vozilo je opazil starejši občan in si zapisal registrsko številko. Primer Kašogi je glede tega še bistveno bolj nenavaden – izbira konzulata, čeprav je policijsko poseganje države gostiteljice v te prostore izrazito omejeno zaradi mednarodnih pravil, je izjemno tvegana. Te prostore poskuša vsaka obveščevalna služba države gostiteljice nadzirati, pa če to priznava ali ne in tudi če je prepovedano– interes je preprosto prevelik. Avdio- in/ali videoposnetek, ki naj bi bil v rokah turških oblasti, to dokazuje.
Tudi izbira sredstva je, glede na vse, kar imajo na voljo takšne službe, relativno nenavadna, ker je povezana tako z večjo verjetnostjo razkritja kot tudi tveganjem, da ne doseže svojega cilja. Kak eksploziv bi bil verjetno primernejši, vendar pa bi moral potencialni storilec ostati v bližini in potrditi uspeh. Če samo pomislimo na znameniti umor bolgarskega disidenta Georgija Markova leta 1978, ki naj bi ga je storil bolgarski agent Francesco Gullino. Takrat, pred daljnimi štiridesetimi leti, je bilo dejanje storjeno z drobno, manj kot dva milimetra veliko kroglico iz platine in iridija, napolnjeno z ricinom, ki jo je storilec s posebej predelanim dežnikom izstrelil v peto žrtve, ki je čakala na avtobus. Tako izbira kraja (gneča v večjem mestu) kot tudi sredstva (posebej pripravljeno orožje) bolj ustrezata predstavi o tem, kako se izvršujejo takšna dejanja. Ni dvoma, da so v zadnjih štiridesetih letih razvili primernejša orožja za izvrševanje takšnih umorov – glede tega, za razliko od pokojnin, državam nikoli ni zmanjkalo proračunskih sredstev. Zadnji takšen primer, ki ga je najverjetneje izvedla ukrajinska obveščevalna služba ob pomoči Zahoda, je atentat na Aleksandra Zaharčenka, predsednika samorazglašene Doneške republike. Ubili so ga z razstrelivom, ki so ga nastavili v lokalu, kamor je zahajal. Eksploziv je bil nastavljen v strop nad vhodom lokala, sprožen pa na daljavo, potem ko se je nekdo prepričal, da se Zaharčenko nahaja pod njim. Še »naprednejše« so ZDA, ki za takšne posege uporabljajo brezpilotne letalnike – tudi za svoje državljane, kot dokazuje primer Anvarja Al Avlakija iz leta 2011, ki so ga na tak način ubili v Jemnu.
O neupravičenosti takšnih posegov, razen v primeru vojne, verjetno ni treba govoriti. Dandanes se zdi tudi nesmiselno govoriti o tem, da uporabljajo institucionalno organizirane umore za odstranjevanje tako ali drugače nevarnih posameznikov samo tisti, za katere je bil dosežen družbeni konsenz o njihovi nemoralnosti in zlobi. Trenutno je glavni igralec v takih zgodbah Putin z Rusijo. Za Savdsko Arabijo in zgoraj navedenega kralja MBS pa ne kaže, da bo podoben scenarij kmalu napisan. Tiste »dobre« like pa lahko tako ali tako gledamo vsak dan v filmih o Jamesu Bondu in podobnih uspešnicah ter v televizijskih serijah tipa Homeland.
Kot bi rekli, vse je stvar perspektive ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
