To leto me je privedlo tudi do tega, da sem se poskušal odpreti in pogledati onkraj tega, kar predstavlja življenjski svet povprečnega življenja na Zahodu, če si malce sposodim in parafraziram Habermasovo oznako. Določena samozadovoljnost, ki jo človek uživa, če se prepusti interpretaciji sveta, kot jo skorajda uniformno ponuja običajno medijsko okolje, je, podobno, kot bivanje v kokonu Matrice, pomirjujoča. A če na simbolni način sprejmeš rdečo tableto in pogledaš onkraj in širše, je tega občutka hitro konec. Iz te perspektive na robu dogajanja ponorelega sveta, kjer postaja normalno marsikaj, kar je prej veljalo za neobičajno, nespodobno ali celo nevarno, prav hitro začutiš tesnobo in nemir.
Še pred letom dni bi bilo pisanje o tem, da se nam približuje nov oboroženi spopad svetovnih razsežnosti, enostavno rečeno svetovna vojna, stvar, o kateri bi človek zamahnil z roko in to pripisal skrajnemu paranoiku. Danes je pisanje o tem počasi začelo pronicati tudi v normalne vire informacij. Še pred par leti je na to možnost opozoril naš visoki predstavnik v Natu, brigadir Miha Škerbinc. V zadnjih časih (zlasti) ameriški vojaški poveljniki v svojih govorih vojakom, le-te pripravljajo na velik spopad, ki jim ni več predstavljen kot možnost, temveč kot bodoče in gotovo dejstvo. Umirjeni viri svarijo pred možnostjo „nove hladno vojno“, ki bi se lahko začela, kot da ne vidijo, da hladna vojna poteka sedaj že nekaj let. Verjetno zato, ker se še vedno razmišlja, da bo prevladal razum.
A dejstva so naslednja; (tragi)komično dogajanje med Severno Korejo in Združenimi državami Amerike, je privedlo do tega, da se ogromne vojaške kapacitete ZDA in zahodnih zaveznikov na Pacifiku kopičijo in povzročajo nelagodje v regiji. In to vse zaradi grožnje severnokorejskega voditelja, ki je primerljiva z mahanjem s pištolo pred bojno ladjo ali tankovskim bataljonom. Ali kdo resnično misli, da bo Severna Koreja začela spopad z državo ali državami, katerih atomski potencial je več tisočkrat večji? Bližje nam, na meji z Rusko federacijo, so države članice NATO postavile približno enako vojaško moč in kapacitete, kot so bile podane v dnevih pred 22.junijem 1941, ko se je začela operacija Barbarossa oz. napad na Sovjetsko zvezo. In tudi tokrat se Slovenci, tako kot takrat tisti, ki so bili novačeni v nemško vojsko, pripravljajo za to, da se bodo borili in umirali na ruskih stepah.
Osebno me ne zanima, kdo in zakaj je začel s tem, ker je odgovor nato resnično nepomemben. Gre pa za igranje ruske rulete – in to prav z njenimi izumitelji. Lahko bi se kdo vsaj zamislil, zakaj je dobila tako ime. Kar me pri stvar resnično moti je načrtno demoniziranje predsednika Ruske federacije. Za Putina lahko na Zahodu, zlasti ZDA relativno enostavno začneš trditi, da za zajtrk je dojenčke in bo temu marsikdo verjel. Javna podpora vojni je vse in takšne demonizacije poznamo že od prej. Spomnite se, kaj vse je bilo rečeno o Saddamu Husseinu, Moameru Gadafiju Asadu itd. In zlasti, kaj se je zgodilo kasneje. Problem takšne retorike ni v tem, da je prisotna, problem je, ker je njene posledice skorajda nemogoče odpraviti. Kako boš tako nakurjeni javnosti pojasnil pogajanja s personificiranim hudičem? In ne, nisem nikakršen Putinov fen.
Ta zadeva ima svoje pravne aspekte, pa čeprav se tičejo relativnosti mednarodnega (javnega) prava. Brez vsakršne zadrege namreč na Zahodu sprejemamo novice, da se trenutno na ozemlju Sirije nahaja par tisoč ameriških, turških in baje celo britanskih vojakov, da se letalstvo „koalicije“ spopada z letalstvom sirijske vojske in da se bombardira infrastrukturo te iste vojske. Saj je vsakemu, ki je na pravni fakulteti opravil izpit iz zgoraj navedenega predmeta jasno, da gre za primer vojaške agresije na suvereno državo, ne? Za kršitev prava kot je definirana v dokumentih OZN par exellence. Spoštovanje teh pravil očitno počasi zapušča prizorišče zgodovine – če začnemo pri ZDA, ki se na to tako ali tako kaj dosti ne ozira, se ji v zadnjem času pridružujeta tudi drugi dve bivši velesili – Velika Britanija in Francija, očitno bo kmalu sledila Saudska Arabija. O Izraelu, ki mu je to skoraj šport, niti ne govorimo. Vse z grozljivimi posledicami o katerih se ne sme preveč govoriti, ker se kaj hitro pokaže, da smo sami sostorilci. Pa čeprav je zaradi tega umrlo nekaj milijonov ljudi.
Cene za napake ZDA nikoli ne plača in ji tudi ni treba. Le kdo bi upal izstaviti račun? Tako kot na ravni posameznikov davke plačujejo bolj tisti, ki so nižje, kot tisti na vrhu. Zaenkrat je Slovenijo večina posledic igranja velesil z orožjem zaobšla ali zgolj prešla, vključno z rekami beguncev in imamo tako nenavaden luksuz, da postane tema javnega pogovora problem enega! (sic) prosilca za azil in to s tako okornimi ravnanji, da jih je bilo mučno opazovati.
In tako pridemo tudi do letošnjega dogajanja v Sloveniji. Okornost je v veliki meri zaznamovala dogajanje pri slovenskem zakonodajalcu na področjih, ki me poklicno zanimajo. O problemih, ki jih odpira sprememba Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je mučno lobiranje, kot ga pri spremembah kazenske zakonodaje še nismo doživeli, uspešno privedlo do preložitve težav v prihodnost, sem že pisal. Enaka zgodba se pojavi pri pred kratkim sprejeti avtentični razlagi četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 66/17) ZKP, do katere je prišlo zgolj zaradi tega, ker je zadevala primer z vidnejšo osebo. In to kljub temu, da je ustavnoskladno razlago podalo Ustavno sodišče, ki je stalo na diametralno nasprotnem stališču. In čeprav je jasno, da morajo biti kazenskopravni posegi v ustavne pravice nujno časovno in vsebinsko omejeni, ker so lahko posledice nasprotnih rešitev absolutno prevelike.
Prepričan sem, da je razlog te aktivnosti bil predvsem v občutku, da se je nekdo pač „izmazal“ in da je to potrebno za vsako ceno preprečiti. Še dobro, da načela kazenskega prava preprečujejo učinke za nazaj. A to, da se kdo „izmaže“, sodi v samo srž delovanja in učinkov kazenskega prava. Skrajni čas je, da se spozna, da je potrebno do bistveno širše, dolgotrajno in bolj mukotrpno zastaviti delovanje države in družbe, da bi se lahko soočili tudi s tistim, kar pojmujemo kot deviacije. Kazensko pravo je in bo ostalo „ultima ratio“ - zgolj skrajno sredstvo in zadnji odgovor na takšne pojave.
Leto 2017 je bilo zanimivo, ja. Za leto 2018 si zato zgolj želim, da marsikaj, kar sem opisal, vidim napačno. Ker nenazadnje, lahko da se zgolj staram in postajam temu ustrezno zagrenjen.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
