Navedeno vedenje je, glede na pomen, ki ga v moderni državi pripisujemo izvršilni veji oblasti, ki vendarle upravlja s tistim, kar nas neposredno zadeva in na nas neposredno učinkuje – torej z dejansko močjo države, pravzaprav razumljivo. In, pošteno povedano, tudi vsebine in izjave predstavnikov te veje oblasti so takšne, da vzbujajo občutek vsemogočnosti (izvršilne) oblasti, pogosto zaradi previdnosti izražene v pogojniku, a vendarle dovolj grozeče/obetajoče, da jih navadni smrtniki poslušajo s tistim strahospoštovanjem, ki pač takšni, na videz neomejeni moči, pritiče.
Podlaga temu iskanju in hkratnemu strahu pred odrešiteljem, ki se nam kaže v tej veji oblasti, je pač dejstvo, da se soočamo z ekonomsko krizo, ta pa je tista, ki oblikuje življenje posameznika. Dejstvo, da ni več gotovosti in varnosti zaposlitve, ki je pretežnemu delu prebivalstva edini vir preživetja, je pač tisto, ki tehta več, kot vse druge stvari. Oči in pričakovanja so torej obrnjeni k tistemu, čemur smo predali del svoje svobode, da bi dobili varnost – torej k državi in posledično njenemu najučinkovitejšemu delu – prej omenjeni nosilki dejanske moči – torej vladi.
Slednja, ki ji seveda godi pozornost in pričakovanja, bo ravnala tako, kot od pamtiveka: poskušala si bo izgovoriti čim več svobode in pooblastil, vse s svetlim namenom, da reši bedo vseh podanikov in jim omogoči dobrobit, po kateri hrepenijo. Namen je premagati krizo in temu namenu naj služijo tudi potrebna sredstva in celo posegi v samo osnovo države, ustavo. Vse v imenu neke učinkovitosti in „občutnim prihrankom“ v času in denarju. Na tem mestu, vsaj upam tako, ni potrebno posebej poudariti, da so se te zadeve v preteklosti že sfižile.
Problem slovenske države in družbe je, da, podobno kot tudi drugi narodi na svetu padamo v past posamičnega smotra, ki naj bi rešil vse in vsakogar – »ekonomija über alles«.
Akademik, prof.dr. Marijan Pavčnik je, povprašan o mnenju glede določil koalicijske pogodbe, citiral G. Rabrucha – »samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu« in me ponovno spomnil nanj, zlasti glede ideje smotra kot vsebinskega merila prava.
Ne da bi poskušal pojasniti Radbruchovo filozofijo, izpostavljam njegovo misel, da je ob enakosti potrebno upoštevati tudi vrednote, ki predstavljajo vsebinski del ideje prava (če spet preskočim precejšen del njegove misli): svobodo, narod in kulturo. Pravo, kot tisto, ki v moderni družbi sploh omogoča organizirano delovanje države, mora stremeti k doseganju teh vrednot, temu pa je seveda zavezana tudi država kot taka ali kot pravi Radbruch, „vprašanji pravnega in državnega smotra sta neločljivi“.1
Za tokratni razmislek, pa je mogoče pomembnejše zavedanje o tem, kot pojasnjuje Radbruch, da lahko dosežemo cilje teh vrednot le, če stremimo k vsakokrat drugi in jih razumemo kot različne elemente nedeljive celote. Obratno povedano, podrejanje kateregakoli elementa drugemu nikakor ne more prinesti uspeha2. Potem takem, če sledim Radbruchovi misli, reševanje krize, ki ne bo zajelo upoštevanja vseh treh vrednot ne bo uspešno in se ne bo dobro končalo. Ker sam nisem ekonomist in ne politik, si kaj dalje razmišljati ne upam in to prepuščam njim. Utrnilo pa se mi je, da takšen razmislek lahko velja tudi glede delitve oblasti in pomembnosti njenih vej. Ne torej povečevanje moči ene veje, temveč povečevanje moči in predvsem spoštovanje in upoštevanje vseh treh vej.
Na kratko povedano – v luči tega je učinkovitost vlade večja, če daje dolžno spoštovanje delu parlamenta, si ne podreja parlamentarne razprave z discipliniranjem poslancev ali zmanjševanjem pomena forumov, v katerih se odvija razprava. Zakonodajna oblast – parlament, bo užival večji ugled, če si ne jemlje v roke nalog in pristojnosti, ki pripadajo bodisi sodni veji oblasti (parlamentarne komisije) ali pa izvršilni veji (sprejemanje zakonodaje, ki je umerjena zgolj koristim ene osebe ali ožje interesne skupine). In seveda, ugled sodstva je odvisen prav od striktnega vztrajanja pri ustavnih in zakonskih okvirih, zaradi česar si sodstvo- na podlagi takšnih ali drugačni interesov, preprosto ne sme privoščiti odločanja, ki presega navedene okvirje – dura lex sed lex.3
Naj tukaj uporabim še neko drugo misel in sicer, da človek zlahka prikliče tako duhove kot strahove, ne more pa jih poljubno spet poslati proč. Iskanje razlogov za neučinkovitost države s kazanjem s prstom enega segmenta oblasti na drugi in demoniziranje slednjega, pa je prav to. In če sledim temu spoznanju, lahko ugotovim, da smo (tudi) zaradi delovanja četrte veje oblasti (medijev) že tako daleč, da je vprašanje, ali je pot nazaj sploh mogoča.
A tudi moje upanje umira zadnje ...
1 Radbruch: Filozofija prava, str. 84
2 Glej tudi A. Kaufmann: Uvod v filozofijo prava in sinonime smotrnosti – “ pravičnost skupnega dobrega, socialna pravičnost”- str. 132
3 Pri čemer seveda opozarjam na meje, ki jih je glede tega postavlja prav Radbruchova formula.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
