Kolumna ne želi biti nekrolog, še manj kritična analiza njegovega dela – za to ni ne časa ne prostora. A vendarle, v nekem obdobju svojega življenja sem se srečal z njegovim delom in si pomagal tudi z njegovimi mislimi. Tako sem pred nekaj več kot desetletjem zapisal:
»Edina jasna oporna točka je, da moramo pri iskanju namena izhajati iz okvirov, ki nam jih daje besedilo pravnega akta. Pri tem bo iskanje lažje, če bo zakonodajalec že v aktu opredelil cilje oz. namene, ki naj jih zakon udejanji. Nadaljnji postopek pa je v veliki meri odvisen od vrednotenja razlagalca, ki bo soočen z določenim življenjskim primerom. Ta bo moral pri tem prevzeti odgovornost za pravilnost (pravičnost) svoje odločitve. Recepta, kako bo to dosegel, pa mu ne more dati nihče.
Vprašanje je, ali je to tudi nujno. Antonin Scalia, sodnik Vrhovnega sodišča ZDA, v knjigi A Matter of Interpretation piše, da ameriška pravna teorija nima izoblikovane kakršnekoli enotne ali splošno sprejete metodologije razlage zakonov. 'To je gotovo žalostno spoznanje,' pravi; 'Ameriški sodniki nimamo neke razumne teorije o tem, kar ves čas počnemo.' V ameriški pravni praksi in teoriji pa jih to dejstvo ne moti preveč in se s tem sploh ne ukvarjajo (razen redkih izjem). Zaradi tega sodbe niso nič manj pravične oz. pravilne od kontinentalnih, kjer je teorija razlage predpisov teoretično dobro obdelana.«
Scalieva knjiga A Matter of Interpretation (z naslovom, ki bi ga lahko prevedli Stvar interpretacije, nedvomno namiguje na knjigo Ronalda Dworkina A Matter of Principle – Stvar načel) je bila namreč v devetdesetih letih eden ne prav pogostih ameriških prispevkov o nečem, kar pri nas pogosto označujemo kot uporabljanje prava, razlago pravnih aktov in podobno. Ta problematika je v ameriški oziroma anglosaški kulturi razmeroma redka, ker se veliko bolj posvečajo reševanju konkretnih primerov in stiku s prejšnjimi odločitvami. Scalia je izoblikoval svoj pogled, kako je treba razumeti ameriško ustavo, in ga poskušal jasno posredovati v navedenem delu. Samega sebe je označil za tekstualista, torej nekoga, ki izhaja predvsem iz zapisanega, saj o zakonih in zlasti ustavi verjame: »… say what they mean and mean what they say«. Te misli ni tako lahko prevesti in bi jo sam poskušal pojasniti s tem, da najprej izhaja iz ožjega pomena napisanega, ne da bi že v osnovi iskal morebitno drugačno sporočilo ali celo cilje, h katerim naj bo razumevanje akta usmerjeno. Šele ob pomenski odprtosti ali dvoumnosti zapisanega si je po njegovem razumevanju treba pomagati z zakoni in običaji. Odločno je tudi nasprotoval razumevanju ustave kot živega akta. V svojem značilnem slogu je govoril, da naj ustava kar »ostane mrtva«, in se zavzemal za iskanje »izvornega pomena«, ki ga je opredeljeval kot izvorno razumevanje teksta v času, ko se je oblikoval in sprejemal.
Ne moremo prezreti, da je taka orientacija zelo podobna kontinentalnemu razumevanju in metodologiji. Tako postane tudi bolj razumljivo, da je bil Scalia naklonjen urejanju problematičnih vprašanj s splošnimi pravnimi pravili. In čeprav je njegovemu razmišljanju zaradi tega mogoče ugovarjati prav z argumenti, ki jih v kontinentalni pravni teoriji dobro poznamo, je bil njegov namen nekaj, kar bi lahko sprejeli tudi sami – sledenje njegovi metodologiji naj bi, tako pravi, jasno odvračalo sodnike od morebitne politične vloge (policymaking). Vsekakor se je prav z jasno izoblikovano metodologijo razumevanja ustave in zakonov odmikal od drugih sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA.
Kot vemo, se je takoj po njegovi smrti začela burna razprava, kdo ga bo nadomestil. Pri tem se močno izraža bojazen, da bo na položaj zaradi demokratskega predsednika imenovan nekdo, ki je demokratsko oz. levo usmerjen. A stvari glede politične usmeritve tudi pri Scalii niso bile tako enoznačne. Kevin A. Ring, avtor uvoda h knjigi Scalia Dissents, je navedel, da je mogoče Scalio razumeti tudi z razlikovanjem med političnim in »sodnim« konservativcem (judicial conservative). Politični konservativec je po Ringu izvoljeni predstavnik ali politični aktivist, ki podpira skupek politik, za katere so značilni manjši državni aparat, nižji davki in tradicionalne družbene vrednote. Sodni konservativec pa je sodnik, ki ne sledi političnim ali podobnim vodilom, temveč njegov pristop k ustavni in zakonski razlagi vsebuje zvestobo tekstu ustave in spoštovanje izvornega razumevanja tega dokumenta ali izvornega namena njegovih oblikovalcev. Pristop »sodnega« konservativca ima tako pogosto politično konservativen rezultat, vendar ne vedno (Antonin Scalia, Scalia Dissents, str. 11, izdaja Scribd). V odločitvah in ločenih mnenjih, ki jih je napisal, se to pogosto pokaže. Dokler se sodniki igračkajo z ustavo, da jim da, kar si »ljudje želijo«, namesto da bi iskali, kaj ta dokument resnično zapoveduje, bodo po njegovem mnenju politiki, ki izbirajo in potrjujejo zvezne sodnike, naravno hoteli imeti samo tiste, s katerimi se politično strinjajo. In to pove marsikaj.
Nedvomno je odšel velik človek, čigar prispevek k pravni kulturi ne bo pozabljen – ne samo zaradi dejstva, da je eden najpogosteje citiranih sodnikov sedanje sestave ameriškega vrhovnega sodišča, temveč tudi zaradi tega, ker je bil pri pisanju sodb in ločenih mnenj duhovit in iskriv pisec.
Tako je o poklicu sodnika nekoč rekel: »Če bi rad bil dober in zvest sodnik, moraš upoštevati dejstvo, da ti ne bodo vedno všeč odločitve, ki si jih sprejel. Če so ti vedno všeč, potem počneš nekaj narobe.«
K temu lahko postavim samo še piko.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
