Recimo leta… Zdi se mi, da sem čakal, da napolnim 18 let približno dvakrat toliko, kolikor sedaj živim po napolnjeni polnoletnosti. In sem čakal, da lahko začnem voziti avto in počnem vse tiste stvari, ki jih pač lahko počnejo polnoletne osebe, da mi je skoraj zrasla brada – metaforično rečeno. In kaj vse sem počel v tistem obdobju med štirinajstim in osemnajstim letom! Ali pa štiri leta, kolikor so trajale srednja šola in fakulteta – kako dolgo obdobje! Potem pa je nekdo tako divje »stisnil na gas«, da sem se kot po kakšni črvini naenkrat znašel v sredini štiridesetih in sem, kot sem prebral zadnjič v časopisu, že »starostnik« ali nekaj takega.
Potem mesec… okoli 30 dni. Nekdaj grozovito dolgo razdobje, v katerem si lahko počel milijon stvari, naštudiral ene tri izpite, napisal tekst za dobro knjigo, prehodil pol takratne Jugoslavije, se zaljubil in »odljubil«…. Danes mi od plače do plače čas poteče nekako tako, kot v tistem času en teden. Na žalost plača »poteče« še hitreje, a to je drug problem.
Pri mesecu je težava tudi v tem, ker je to pogosto čas, ki poteče od preložitve obravnave do njenega nadaljevanja. Ob preložitvi si pogosto rečem: »Ah, saj imam še čas..«, potem pa, glej ga zlomka, že sedim na njenem nadaljevanju in spet nekaj manjka. In mesec navadno poteče tudi hitreje, kot mi uspe zaključiti tistih 8 do 10 zadev, ki bi jih moral, da bi izpolnil »normo«, pa čeprav sem prepričan, da sem storil vse, kar se je le dalo. In če smo pri tem, tudi trije meseci, ki so skrajni rok, do katerega lahko nadaljuješ obravnavo, potečejo, vsaj tako se mi zdi, nesramno hitro.
Teden… ali dva. Recimo za pisanje te kolumne se dva tedna iztečeta tako hitro, da se mi zdi, da sem eno pravkar končal, ko že moram pisati drugo. A to še gre. Večji problem je, ker recimo dva tedna dopusta mineta v času, ki je nekdaj trajal nekako 5 dni… z isto ali še večjo hitrostjo mine tudi rok, v katerem je potrebno oddati sodbo v priporni zadevi. Kako dolg je bil teden včasih, ko sem čakal, da bo nastopil vikend in bo konec pouka ali predavanj… In koliko se je dalo v tem času napraviti… Sedaj pa pridem v ponedeljek v službo in ko grem iz nje, je že nekako.. petek.
Dan… tukaj je šele zavedanje časa popolnoma izven nekdanjih okvirov. Nekoč je bil dan količina časa, v kateri sem preživel današnji časovni okvir tedna pri pouku, nato odšel domov, pojedel kosilo in nato sem popoldan odšel z očetom, mamo in sestro na naš »vikend«, kjer sem preživel spet nekako današnji okvir parih dni… Dandanes je dan dolg nekako četrtino nekdanjega – če sploh in tisti popoldan, v katerem sem nekoč lahko užival »prosti čas« - eee, tega pa ni več, sploh ne vem, kje je končal. Poznam samo večer, največkrat nekako od 19.00 ure, ko so poročila do takrat, ko se gre spati.
O uri skorajda ni za govoriti, ker ustreza nekdanji minuti, pol ure, nekdaj količina časa malice ali nekdanjega »velikega« odmora v šoli, pa danes skorajda ne zaznavam več - je prehitro mimo.
Medtem so tudi bliskovito minile »sodne počitnice«, ki dajo malce časa, da v hektiki sodnega leta zajameš sapo, preden oddrviš dalje. Nekako včeraj, tako se mi zdi, so se hodniki sodišča izpraznili za trenutek in danes je že spet polno strank po njih in spet se lovi vse možne roke.
Resnično si želim, da bi mi bilo enkrat spet »dolgčas«…
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
