Potem pa se mi zgodi, da ga sam polomim… Ekhm, no, saj veste, v bistvu ga nisem, ampak tam nekje me ne marajo, ne razumejo, nimajo pojma in ah in sploh, no, v bistvu ga sploh nisem polomil, ampak je seveda kriv nekdo drug…
Tole razmišljanje zgoraj je, kot bi verjetno ugotovili psihologi, neke vrste obrambni odziv na potencialno grožnjo. V družbi, ki je prenehala sprejemati, da smo ljudje zmotljivi, ki je prenehala iskati bistvo človeka in pri tem gledati nanj v celoti, pravzaprav popolnoma normalna in pričakovana reakcija.
Slovensko družbo smo namreč, vsaj tako razmišljam sam, ustvarili na podmeni, da obstaja popoln človek ali celo ljudje in seveda, ker je črno-belo lažje razumeti, obstajajo »oni drugi« beri, nesposobni, nepopolni. Tertium non datur. Nadalje, prve je potrebno povzdigovati v nebesa in one druge primerno »tja dol« - do konca.
Dokaz temu razmišljanju so včasih dobesedno krvoločni odzivi na dogodke, ki se občasno pojavijo, pa naj bodo to prometne nesreče, kazniva dejanja ali pa kakšna odločitev – bodisi poslovna ali oblastna. Takoj skoči na prizorišče novinar »prvih dnevnih novic na slovenskih televizijah« ali pa predsednik politične stranke ali kar je še takih »mnenjskih voditeljev« in nato se spravimo, kar po dolgem in počez trgati, moralizirati, obsojati itd.
Da se razumemo, samo po sebi je odzivanje zgoraj navedenih ne samo zaželeno, temveč celo sestavni del demokratične družbe, a do sedaj je menda že vsakemu postalo jasno, da je potrebno te zadeve izvajati na premišljen način in predvsem, z bistveno večjo dozo odgovornosti, sicer lahko dosežemo prav obratno.
Če se vrnem na lastno odzivanje ob kritiki, torej, v prvem navalu začutim kar precejšnjo potrebo, da bi našel prvi možni izhod in se nekako ognil nadaljnjemu ogrožanju. V drugem odstavku navedeno razmišljanje ni nič drugega kot prav iskanje takšnega izhoda.
To je popolnoma človeško in celo naravno, a bistvo je, da se ne zaustaviš zgolj pri tem. Najpomembnejše je to, da premagaš prav to potrebo po begu in prelaganju odgovornosti in to je pravzaprav pri vsaki storjeni napaki najtežje in hkrati tisto, kar smo, pozabili ceniti tako pri drugih kot pri samemu sebi.
Naj bom bolj konkreten. Recimo, da mi Višje sodišče razveljavi sodbo, ker sem napravil, v sodstvu zlovešče zvenečo ABK, torej absolutno bistveno kršitev postopka. Pri sojenju je pravzaprav tako, da neprestano pazimo na prav te kršitve in se jih trudimo preprečiti, a včasih se vendarle zgodi ali pa jo storiš v trdnem prepričanju, da v nekih konkretnih okoliščinah ni podana. Zavestno, to trdim s 100% prepričanjem, je ne stori noben sodnik.
Prva moja reakcija ob prihodu takšne odločitve nazaj na sodišče je gotovo takšna, kot sem jo opisal zgoraj. Zadeva namreč ni samo težavna zaradi moje napake, temveč ima relativno hude posledice tudi za stranke postopka. Razen tega je »pritožbeni uspeh« eden izmed kriterijev za mojo oceno in dosti takšnih napak te lahko stane službe (in tu te, nasprotno splošnemu prepričanju, ne varuje nikakršen trajni mandat), da o odzivu javnosti niti ne govorimo. Ker je takšna ugotovitev Višjega sodišča torej »ogrožajoča« zame osebno, se torej prej navedenemu razmišljanju niti ne morem izogniti.
Navadno kasneje, ko sem odločitev natančno in večkrat prebral, s stisnjenimi zobmi ugotovim, da so seveda imeli prav in, da sem si kašo zakuhal pač sam. Od tukaj dalje je pomembno prav to, da takšne napake ne ponovim več in, v kolikor imam možnost v ponovljenem postopku »saniram« kar je bilo storjeno.
Popolnoma iracionalno pa bilo tako od mene kot od drugih, če bi pričakovali, da nikoli in nikdar ne bom storil nove napake. Če bi od sebe pričakoval kaj takšnega ali celo, če bi samega sebe »prodajal« kot nezmotljivega, potem bi bilo z mano nekaj hudo narobe in če bi to od mene pričakovali drugi, potem je nekaj hudo narobe z njimi.
Mogoče je čas, da to spoznamo vsi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
