Mislim, da sem na tem mestu in še marsikje drugje jasno izrazil svoje stališče, da je pravo kot nekaj, s čimer se poklicno ukvarjam, ultima ratio ali skrajno sredstvo družbenega urejanja. To načelo skrajnega sredstva praviloma velja za opredelitev kaznivih dejanj, a sam mu dajem bistveno večji pomen. Enostavneje povedano, v pravni teoriji je stališče, da je opredelitev določenih človeških ravnanj kot kaznivih in določitev kazni zanje, zadnjih izhod, s katerim človeška družba išče načine za sožitje. Sam dodajam, da ne samo to, nasploh mora nosilec oblasti pri pravnem urejanju z oblastnimi pravnimi akti ostajati zadržan in na tak način poseči v razmerja med posamezniki zgolj takrat, ko drugih načinov ni mogoče najti.
Težava pri tem je seveda v neznosni privlačnosti te možnosti. Preprosto razmišljanje o pravu je pač takšno, da če želimo doseči neko ravnanje, ki naj služi takšnemu ali drugačnemu cilju, to zapovemo z oblastnim ukazom (beri ustreznim pravnim aktom), določimo sankcijo in abrakadabra, ljudje se začnejo ravnati, kot si želimo, in vse teče po tirnici, ki smo jo postavili. Takšno stališče je žal v modernem času prevladujoče in večinoma izhaja iz podmene, da morebitne težave, ki izvirajo iz takšnega pristopa, v zadostni meri odvračata sistem demokratične ureditve (in s tem povezane legitimnosti) in sanacijski potencial, bodisi rednih sodišč bodisi Ustavnega sodišča. Pri tem se pozablja, sta tako demokratična ureditev kot sodstvo za pravočasen odziv na prestope pravnega urejanja preokorna, saj oba terjata čas in pogosto zgolj pogasita goreče ruševine medčloveških odnosov, ki se s takšnim delovanjem porušijo.
Izhodišče naše ustavne ureditve, ki seveda nikakor ni unikatno in temelji na zahodni civilizacijski dediščini, je, da Ustava dopušča vse, česar izrecno ne omejuje ali prepoveduje. Posledično je torej potrebno izhajati iz maksimalnega razumevanja človekove svobode, torej možnosti, da si sam uredi svojo eksistenco v vseh razsežnostih. Primarno je seveda, da s tem ne posega v enake možnosti drugih. Vse znamenite zgodbe o nevarnostih drugačnega dojemanja od Orwellove Živalske farme do Huxleyega Krasnega novega sveta izhajajo iz te miselne zasnove. Ker marsikdo ni najbolj privržen branju takšnih klasik, lahko poseže po bolj humorno akcijskem prikazu, ki ga ponuja film Uničevalec (Demolition man) s Silvestrom Stallonom in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Eden izmed upornikov zoper idealno družbo, kjer nihče ne preklinja in se prepušča mesenim užitkom, na vprašanje, zakaj noče živeti v taki čudoviti družbi, odgovori nekako v smislu, da si želi pravico, da se kdaj tudi zmoti in potegne zanj slabo potezo v življenju (Edgar Friendly Speach). Nenavadno pravzaprav je, da tega miselnega izhodišča nekako nismo najbolj ponotranjili in smo še vedno pripravljeni dopustiti, da pravo prodira v vse pore našega življenja. Zgornje misli bi bilo možno seveda bistveno širše utemeljiti, a naj zaenkrat zadostuje.
Začetek epidemije je označevala precejšnja negotovost o samem značaju bolezni, prenosljivosti in ukrepih, zato je bila bolj izražena potreba, da se zadeve uredijo z nujnimi oblastnimi posegi. Glede tega nisem imel zadržkov, čeprav mi že od samega začetka ni bilo jasno, zakaj se ni sledilo dokaj jasnim določbam Ustave glede načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (15. člen URS) in sprejemalo ustrezne zakone. Časa, možnosti in politične pripravljenosti je bilo, vsaj tako ocenjujem, v tistem času dovolj. Ustavno sodišče je potrebovalo relativno kratek čas, da je zahtevalo upoštevanje sorazmernosti pri uporabi omejevalnih ukrepov, kar ni nič drugega, kot zahteva po zadržanosti oblastnega urejanja. Razumevanje bolezni in ostalih s tem povezanih zadev, razpoložljivosti zaščitnih sredstev, še zlasti pa iznajdba cepiv in povečanje možnosti cepljenja, obratno sorazmerno vplivajo na uporabo omejevalnih ukrepov. Da so se ti zmanjševali pogosto šele na jasne pritiske tako splošne javnosti kot ekonomskih subjektov, je bilo jasno vidno.
Uvedba PCT kriterijev, še zlasti pa PC kriterija za opravljanje dela, pa po moji oceni sploh ne sodi več v zgoraj dopustne posege, ker ima popolnoma drugačen cilj. Gre za cilj doseči čim večjo precepljenost prebivalstva in posredni ali celo neposredni pritisk na posameznike, da dopustijo posege v svoje telo. In to je izvorni greh te ureditve, mimo tega preprosto ne gre.
Vse skupaj me malce spominja na znameniti Stanfordski eksperiment, kjer so poskušali preučevati obnašanje ljudi in so študente razdelili v zamišljene vloge paznikov in zapornikov ter simulirali dogajanje v zaporu. Po zgolj šestih dneh so morali eksperiment prekiniti, ker so se začeli tisti, ki jim je bila dodeljena vloga paznikov, dejansko izživljati nad tistimi, ki so igrali vlogo zapornikov. Kar je bilo najbolj zaskrbljujoče, je bilo spoznanje, kako glede zadržanosti v medosebnih odnosih zlahka zadeve uidejo iz rok. Mogoče najbolj grozljivo pri tem eksperimentu je bilo, da se udeleženci v času poteka niso znali distancirati od vlog, ki so jih igrali. Kaj več verjetno ni potrebno reči.
Na žalost je tudi nesporno, da dopustitev takšnega posega, v tem primeru cepljenja, vsaj zaenkrat ne more temeljiti na nečemu, kar se označuje z informirano privolitvijo pacienta, saj ta pomeni jasno zavedanje možnih posledic cepljenja. Preprosto iz razloga, ker slednje še vedno niso v celoti znane. Znana sintagma, ki se pojavlja je, da naj bi bila korist cepljenja bistveno večja, kot je nevarnost resnih nezaželenih učinkov, a to za marsikoga le stežka predstavlja argument, ki bi omogočal jasno privolitev. Ob takšnem argumentu je jasno, da posredno prisiljevanje, na način, kot se izvaja sedaj, nima ustrezne legitimnosti (o legalnosti pa itak nima smisla govoriti). Tudi poniglavo sklicevanje na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), češ saj gre za enako zadevo, kot je zahteva po nošenju čelade na delovišču, me niti najmanj ne prepriča, besedilo tega predpisa se namreč jasno izogiba posegom v človekovo telesno integriteto.
Zaključek tega razpredanja je torej, da bi bilo pametno odstopiti od zahteve po PC in s tem tudi dopustiti, da ljudje sami in svobodno sprejmejo odločitev o tem, ali naj se cepijo ali ne. Sam sem to storil že nekaj časa nazaj, ob precejšnjem premisleku in posvetu s svojim zdravnikom, ki je opravil tudi določene preglede glede potencialnih rizikov. Stranskih učinkov (zaenkrat) nisem imel, razumem pa ljudi, ki jih te stvari skrbijo do te mere, da (dejansko obstoječega) tveganja nočejo prevzeti nase. In to je pri vsem skupaj najbolj pomembno. Pravna prisila, neposredna ali posredna, ne more terjati od ljudi, da prevzemajo takšne rizike. Če pa je razen tega posredna prisila še prikrita, pa že gre za zlorabo prava. Lepe besede gor ali dol.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
