Za današnjo temo je pomembna informacija, da je bil Rachett v sodnem postopku oproščen iz t.i. tehničnih razlogov, procesnih napak, kamor sodi tudi izločitev nezakonitih dokazov. To je povzročilo ogorčenje in bes prizadetih, ki so družino Armstrong poznali in jih privedlo do tega, da so se odločili za to, da vzamejo pravico v svoje roke. Zarotnikov je bilo dvanajst, kot je število porotnikov v ameriškem sistemu, in vsak od njih je v kupeju navedenega vlaka po enkrat zabodel omamljenega, a še živega Rachetta.
V izvirniku zgodbe ni navedeno, da bi glede tega Poirot imel kakšne moralne pomisleke. Iz samega dejstva, da je ponudil dve možnosti rešitve nekako izhaja, da je hotel upravičenemu dejanju in storilcem pustiti izhod. Ko direktor Bouc izjavi, da sprejema verzijo o uspešno pobeglem neznanem morilcu, Poirot lapidarno izjavi: „Ker sem vam povedal, kakšna je rešitev tega primera, imam čast, da se iz njega umaknem."
Filmskih različic tega filma je bilo kar nekaj in umetniška svoboda je marsikaj iz izvirne različice spremenila, a ker zgodba odpira določena, tudi pravnofilozofska vprašanja, ostaja aktualna še danes. Pred kratkim, ker na programu Pickbox TV poteka serija Poirot, sem pogledal različico, kjer vlogo Poirota igra nepozabni David Suchet. Trivia o tem igralcu pravi, da je dobesedno tedne, celo zunaj snemanja serije, vlogo Poirota tudi živel, vključno z oblačili in vedenjem. Vloga je vsekakor odigrana izjemno prepričljivo, a mogoče so bolj pomembne razlike v scenariju ob zaključku zgodbe. Poirot pri klasičnem razkritju, značilno za tovrstne romane (saj veste, na koncu se vsi akterji zberejo v prostoru, slavni detektiv pa razkrije pravega storilca in na kak način je prišel do rešitve), stopi v zanimivo razpravo s storilci dejanja, vsemi dvanajstimi, zbranimi v jedilnem vagonu Orient ekspresa. Tako potekajo nekateri od zanimivih dialogov:
Hercule Poirot: [jezno] Vi ljudje! Z vašim kenguru sodiščem,(1) vašo kenguru pravičnostjo! Niste imeli pravice jemati zakon v svoje roke!
Hildegarde Schmidt: Monsieur Poirot, imela je samo pet let!
Caroline Hubbard: Bili smo dobri, civilizirani ljudje in nato se je zlo priplazilo preko zidu. V pravu smo iskali pravičnosti in pravo nas je izneverilo.
Hercule Poirot: Ne! Ne, če se vedete tako, bomo postali zgolj... divjaki na ulicah! Da bi se porote in rablji izbirali sami sebe! Ne, to je srednjeveško! Vladavina prava mora biti nad vsem, visoko jo moramo nositi in če pade in nas izneveri, jo moramo vzdigniti še višje! Če se izniči, nobena družba, noben civiliziran človek, ne bo več imel zavetja!
In še:
Greta Ohlsson: Obstaja višja pravičnost kot vladavina prava!
Hercule Poirot: Potem pustite, da jo izvaja Bog... in ne vi!
Greta Ohlsson: In kaj če je ne? Kaj če ustvari pekel na zemlji za tiste, ki jim je bila prizadeta krivica? Če duhovniki, ki naj delujejo v njegovem imenu oproste, kar nikoli ne sme biti oproščeno? Jezus je rekel, »naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen«.
Hercule Poirot: Oui!
Greta Ohlsson: No, mi smo bili brez greha, monsieur! Jaz sem bila brez greha!
Avtorjem scenarija nadaljevanke se lahko zahvalimo za zanimiv uvid v vprašanje, kaj storiti, če se nekdo izmakne pravični kazni, ker se v kazenskem postopku »izmaže« iz procesnih ali t.i. tehničnih razlogov (technicalities). Da se razumemo, ti dialogi ne opozarjajo samo na vprašanje razmerja med pozitivnim in naravnim pravom v povezavi z vlogo vladavine prava, temveč načenjajo še precej več pravnofilozofskih dilem, toda ker je navedeno vprašanje aktualno, se osredotočam bolj nanj.
Grozovit umor Daisy Armstrong, nedolžnega petletnega otroka, je avtorica verjetno izbrala prav zaradi tega, ker je teža tega dejanja taka, da sploh omogoča omejeno opravičilo dejanja dvanajstih zarotnikov. Ne pravno, a moralno opravičilo, ker umor v kazensko pravnem smislu ostaja umor. Vendar je Poirota, ko omeni, da naj pustijo Boga, da izvršuje to »višjo« pravičnost, lahko razumeti tudi v smislu, da je mogoče drugačno vedenje do storilca, kot zgolj pravna sankcija. Mogoče je moralno sankcioniranje, kot so recimo prezir, kritika ali bojkot (glej. npr. Pavčnik, Teorija prava, 2020, str.273), pri katerem smo odgovorni sami in prevzemamo nase vlogo tožilca, sodnika in rablja. Te sankcije so pogosteje težje, kot v sodnem postopku izrečena kazen. Zahtevajo več napora in odgovornosti do samega sebe in drugih, nekaj, kar dandanes ni prav zaželeno. Še zlasti zaradi tega, ker je potrebno živeti naprej z drugo moralno sankcijo, ki se dogaja znotraj nas – pekljenjem vesti (Pavčnik, prav tam, str. 273).
Drugo vprašanje pa je torej, ali opustiti ureditev, ki terja izločitev dokazov, pridobljenih na način, ki je v nasprotju s sedanjo pozitivno pravno ureditvijo, recimo v drugem odstavku 18. člena ZKP. Prejšnja ureditev, govorim v času bivše skupne države, ker je bila narava in razumevanje kazenskega postopka drugačna, ni imela takšnega poudarka pri izločanju dokazov, čeprav so te možnosti bile. Prav tako se je spreminjalo družbeno okolje, spreminjale so se tehnične možnosti posegov v človekove pravice. Tako kot se je spreminjalo vse to, se je spreminjal tudi odnos do tega, kakšno težo imajo kršitve, ki jih storijo organi pregona v zbiranju dokaznega materiala. Sodišča, zlasti najvišja, do tega vprašanja ne pristopajo zlahka. Enostavneje rečeno, nihče noče, kot je to izpostavil že ameriški sodnik Cardozo v sodbi People v. Defore iz leta 1926, kar počez postaviti pravila, »če ga policist polomi, kriminalec odide na prostost« (The criminal is to go free because the constable has blundered).
Dejstvo je, da je s povečanimi pričakovanji do nepristranskosti sodišč ter povečanimi (potencialnimi in dejanskimi) možnostmi zlorab policijskega delovanja in razvoja tehnike postala potreba po preizpraševanju dopustnosti posegov v posameznikove pravice bolj izražena, kot je bilo to še pred kratkim. Odvetniki pri tem igrajo posebno vlogo, ker opozarjajo na nevarnosti, ki jih sodišča in tožilci pogosto spregledajo. Če se spomnimo, je Ustavno sodišče že zelo zgodaj izkazalo veliko zadržanost do posegov v komunikacijsko svobodo in temeljev, na podlagi katerih je sodišče lahko odredilo take posega (glej. npr. U-I-25/95 z dne 27.11.1997, U-I-158/95 z dne 2.4.1998). Ker so se možnosti teh posegov s tehničnim razvojem povečale, je logično, da prihajajo v ospredje še drugi vidiki, kot je recimo nepristranskost odločevalcev o prikritih preiskovalnih ukrepih. Vse to prispeva k temu, da so pravila delovanja državne oblasti jasna in predvidljiva – in prav v tem se ureditev razlikuje od arbitrarne uporabe moči, ki jo nudi oblast. Ugotoviti resnico za vsako ceno, nikoli ni bil cilj kazenskopravne ureditve (tako izrecno Nemško zvezno sodišče v sodbi iz leta 1960 (BGH, 14.06.1960 - 1 StR 683/59)). Na koncu koncev je torej vedno vprašanje, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za to.
In ker se osrednje dogajanje romana zgodi na območju bivše skupne države, bi kazalo v zvezi s tem izpostaviti še en citat iz filma. Xavier Bouc, lastnik vlaka pravi Poirotu:
Poirot, smo v Jugoslaviji, hmm? To ni dober kraj, če imaš neko težavo (problem)! To je zadnjica Evrope! To je Divji Zahod! (2)
Vsaj to smo, tako upam, presegli ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
