To zadnje ni noben problem, da se razumemo, strojepiska napiše ustrezne dokumente in to je to. Se pa pogosto zgodi, da so ljudje zaradi preložitve dokaj nejevoljni, če se zgodi preložitev večkrat, pa tudi razkačeni, saj za marsikoga prihod na sodišče predstavlja tudi težavo, bodisi zaradi poti same ali pa zaradi delodajalca, ki seveda ni najbolj navdušen, če njegov delavec ni na delovnem mestu.
Sam nimam navade, da bi jasno izraženo negodovanje preslišal ali ga zatrl z kakšnim starševskim prijemom. Se mi zdi, da je moja dolžnost, da kot javni funkcionar in človek, ki sodi v imenu ljudstva, ljudem pojasnim, zakaj je temu tako in zakaj tako dolgo traja.
Ljudi so namreč tekom časa prepričali, pa naj bo to politka ali mediji, saj v končni posledici, to niti ni važno, da se da vse doseči zelo hitro in po bližnjicah in, da je »napaka« samo v ljudeh, ki določena dela opravljajo. Še zlasti je to prisotno pri podajanju tega, kako naj delujejo uradniki, zlasti v državni upravi, zadelo pa je seveda tudi sodstvo.
Popolnoma se strinjam, da je potrebno vse sodne postopke voditi hitro – »Justice delayed is Justice denied«, kot pravi ameriški rek. A ne za vsako ceno in še zlasti ne v kazenskem pravu, kjer se konec koncev odloča o posegih v človekove pravice.
Nedvomno je na strani zakonodajalca dolžnost, da z ustrezno zakonodajo omogoči hitro postopanje in naloga sodišč in sodnikov, da najdejo načine in da se stori vse potrebno, da se to tudi zgodi.
Na drugi strani pa je potrebno tudi osvestiti javnost, državljane, kaj kazenski postopek pomeni, kakšna je njihova vloga in pomen v takšnem postopku in podobno. In tukaj se mi zdi, je marsikaj preveč prepuščeno naključju ali osebni zainteresiranosti posameznikov.
Ljudje na primer ne razumejo, zakaj je njihova prisotnost na glavni obravnavi sploh potrebna, recimo »ker so itak vse povedali na policiji, pa enkrat še na sodišču (v preiskavi)«. Ko jim razložiš, da je glavni dogodek obravnava pred senatom in, da je potrebno dokaze izvesti neposredno na glavni obravnavi, se jim zdi to nepotrebno kompliciranje. Ne razumejo tudi, da jih, recimo kot oškodovance, moram vabiti na glavno obravnavo in, da imajo tudi v tem smislu določene pravice in dolžnosti. Veliko, zlasti pri vlomnih tatvinah, kjer odvzete stvari niso večje vrednosti, se samo zaradi božjega miru, odpove premoženjsko pravnim zahtevkom in tako dalje. Ogromno jih tudi ne pozna svojih pravic v zvezi z delodajalcem in prisotnostjo na sodišču in si vzamejo dopust in podobno.
Vse to mi kaže, da bi bilo potrebno delovati v smeri, da se državljane izobrazi tudi v osnovah dela sodišč in zlasti o osnovah kazenskega postopka. V tej povezavi se mi namreč vedno postavlja vprašanje materialnega elementa demokracije – zanimanja državljanov za javne zadeve in aktivnega sodelovanja pri tem. Formalna plat demokracije, pa naj bo še tako lepo zastavljena in izoblikovana z institucijami moderne države, brez zavedanja in sodelovanja državljanov, ne predstavlja ničesar. To aktivno delovanje njih samih, pa je potrebno vzpodbuditi.
Na kakšen način, je seveda vprašanje. Takole na prvo misel, se mi zdi, da ne bi bilo napak, če bi ljudem, ko so bodisi možne priče ali oškodovanci kaznivih dejanj, dali več informacij o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Ne vem, mogoče z brošuro, ki bi na kratko pojasnjevala položaj, v katerem so se znašli. Za zadnje, po pravici povedano, ne vem, mogoče se to že izvaja.
Drugič, ne bi bilo napak, če bi že v šolah, recimo v okviru državljanske vzgoje ali česa podobnega, dijakom pojasnili temeljne stvari o tem, omogočili obisk glavne obravnave ali podobno. Čisto zanimiva ideja se mi zdi tudi kratka predstavitev na spletnih straneh sodišč o vedenju in protokolu na sodišču, ki sem jo ob pripravi te kolumne našel na internetu.
Resnici na ljubo, bi morala takšna aktivnost biti sprejeta tudi s strani sodnikov samih. Mislim, da smo vsi tako navajeni praznih klopi za javnost, da nas vsaka prisotnost koga drugega, razen tistih, ki se jih zadeva tiče, kar malo čudi, če že ne navdaja z rahlim nelagodjem.
Mogoče, če prav pomislim, pa bi nas prav ta odsotnost javnosti morala skrbeti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
