Tudi nedolžen bo, zaradi stigmatizacije, ki se pritakne vsakega, ki je vključen v kazenski postopek, le-tega prej želel odložiti kot čim prej opraviti z zadevo.
Zame je planiranje dela, po pravici povedano, prava nočna mora. V idealnem svetu bi seveda moral zjutraj oditi v obravnavno dvorano in začeti z obravnavami, mogoče kak dan, dva v tednu porabiti za pisanje sodb in to bi bilo to. V resnici pa največ časa, vsaj meni, vzame logistika priprave glavnih obravnav.
Že v začetku se moraš soočiti z dejstvom, da bo praviloma potrebno kar precej poskusov vročitev ali pa celo kakšna tiralica, da boš nekoga dobil pred obličje sodišča. To pomeni, da boš moral obravnavo predvideti najmanj, ampak res najmanj, meseca dni v naprej, bolje še prej. Pa še to ne jamči uspeha. Vmes boš na nevročene vročilnice kracal odredbe za preveritev naslova, poizvedbe na Policiji in vročitve po vročevalskih podjetjih, ki so mimogrede povedano, postala dokaj učinkovita.
Po vročitvi vabila obdolžencu praviloma pride do že znanih manevrov, ki so, zanimivo, povezane tudi z naravo kaznivega dejanja. Osebno imam najslabše izkušnje pri tistih, ki se preganjajo za goljufije, poneverbe in poslovne goljufije. Obdolženci v teh primerih praviloma zaigrajo na vse registre izmikanja, izogibanja, ki so še dopustne, preden sodniku prekipi in se odloči za pripor po 307. člen ZKP. Če zakon zahteva odvetnika po uradni dolžnosti in je bil obdolžencu določen, si bo tak obdolženec praviloma vzel odvetnika po pooblastilu (seveda kak dan pred obravnavo), ti potem razrešiš odvetnika, pa obdolženi spet odpove pooblastilo svojemu. A to se da relativno lahko odvrniti.
Naslednje bo par zdravniških opravičil. Ta se navadno končajo, ko odrediš izvedenca medicinske stroke, zlasti če odredba vključuje navedbo, da naj se ugotovi tudi sposobnost za pripor. Zadnja možnost je potem še malo spreminjanja naslovov prebivališča, a prej ali slej bo obdolženec vseeno prišel v sodno dovrano. Medtem pa je seveda preteklo kar nekaj časa in vsi načrti, da boš opravil toliko in toliko obravnav, so dodobra načeti, če že ne zrušeni.
Potem so tukaj priče. V kazenskem postopku so to dostikrat osebe z retrogradno amnezijo, ki se torej ne spominjajo ničesar. Na srečo so dale običajno izpoved pred preiskovalnim sodnikom in potem, zlasti ko jih opozoriš na dolžnost govoriti po resnici in jim predočiš izjavo, na čudežni način ozdravijo. Ali pa tudi ne. Je pa tudi pri pričah, čeprav manj kot pri obtoženih, velikokrat potrebno pravo detektivsko delo, preden jim uspeš vročiti vabila, potem sledi običajno nekaj izgovorov in seveda na glavni obravnavi izraženo nezadovoljstvo, ker jo je sodišče zmotilo pri vsakdanjem življenju. A to se da preživeti.
Skratka, če imaš srečo, imaš na dan obravnave zbrane vse potrebne udeležence, da lahko vsaj »odpreš« obravnavo, beri, privedeš obravnavo v fazo dokazovanja. V kazenskem pravu velikokrat to štejemo za pravi uspeh. Pogosto pa tik pred začetkom prihitijo faksi z opravičili in se mora glavna obravnava preložiti. Ob preložitvah imam vedno mešane občutke.. Pozitivni izvirajo verjetno iz tega, da sem še kot učenec užival, če je kaj odpadlo, negativni pa iz preprostega zavedanja, da spet ne bom moral opraviti zadeve in bom moral ponovno skozi torturo priprav. Ravno iz tega razloga obstaja kar nekaj sodnikov, ki preprosto razpišemo več obravnav na isti dan (nekateri včasih celo na isto uro), pa čeprav se ve, da se jih vseh hkrati ne da izpeljati v istem dnevu. A praksa je pokazala, da se to še najbolj obnese.. Je pa lahko kar naporno, ko se ti kakšna popoldanska zavleče tam do kasnih večernih ur (po Murphyjevem zakonu tiste, razpisane okoli 15.00 ure skorajda nikoli ne odpadejo).
Vse navedeno kaže, da bi bilo potrebno v prenovi ZKP posebno pozornost posvetiti tudi kakšnim novim sredstvom za zagotovitev prisotnost strank in drugih udeležencev na obravnavah. Si in ius vocat ito, je, tako pravijo, pisalo na zakoniku 12.plošč - če te kliče zakon, pojdi. Mogoče bi kazalo razmisliti o mandatnih kaznih za neudeležbo, takšen sistem imajo baje na Madžarskem. Teoretično po mojem tukaj ni mogoče ugovarjati, saj s tem ne bi bile kršene pravice strank, bi pa to marsikoga prisililo, da bi vabila sodišč jemal bolj resno.
Potem bi se sodnik lahko maksimalno posvetil problemom, ki so resnično vsebinski v zadevi, včasih pa tudi takšni, kot jih je lepo opisal Lord Hewitt, angleški Chief Justice:
"Moje vsakodnevno delo ne prinese pogosto razumljivih in jasnih primerov, večinoma se ukvarjam z vprašanji, kot je, kako je mogoče, da trčita dva parkirana avtomobila, ki sta stala vsak na pravilni strani ceste, dobro osvetljena in pri čemer so bili vsi udeleženci pozorni na odvijanje prometa. Takšni intelektualni problemi mi delajo sive lase."
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
