Sam do davkov in podobnih zadev gojim takšen, bolj polivalenten odnos. Na intimni ravni vsekakor nisem najbolj navdušen nad korespondenco z DURS-om, ki se pri meni praviloma konča s plačilom dodatnega zneska državi in sem v tem verjetno podoben ostalim sodržavljanom in naši zgodovinski naturi, ki jo najbolj iskreno odraža zgodba o Martinu Krpanu. Na drugi strani pa tudi nimam nobene dileme glede tega ali plačati ali ne – to je del moje pripadnosti državi, čisto preprosto.
S tem, kako naš narod dojema finančne obveznosti do države, sem se, ko sem še delal na meji, srečeval vsak dan in še v osemdesetih je bilo početje, s katerimi se je poskušalo izogniti raznim dajatvam, sedaj rajnki državi, resnično nacionalni šport – o čemer je pričalo tudi več milijonov potnikov preko državne meje. Ko so minili (delno upravičeni) pohodi v tujino zaradi pomanjkanja dobrin v lastni državi, se je podobno romanje v novi republiki, že odvijalo zaradi bolj čistih ekonomskih motivov – nakupi v tujini so bili cenejši, predvsem zaradi dejstva, da si dobil povrnjen “mervertštojer” ali “ivo” – seveda ob upanju, da ti na meji veselja ni pokvaril, kakšen “preveč” vesten carinik.
Z vstopom v Evropsko unijo so se zadeve seveda občutno spremenile in takšnih manevrov ni bilo več toliko, kar seveda ne pomeni, da Slovenci nismo našli novih. Če bi sedaj gledal iz perspektive povprečnega državljana, je dejstvo, da so te nove »podvige« večinoma izvajali (preteklik je tukaj odraz mojega večnega optimizma) tisti, katerih finančno stanje se občutno razlikuje od povprečja. »Mutenje« z davkom na dodano vrednost, ustanavljanje gospodarskih družb s »slamnatimi« direktorji, katerih edina naloga je bila dvigovati gotovino in jo izročati na roke dejanskim lastnikom in kar je še podobnih izumov, so gotovo zadeve, ki običajnim smrtnikom niso vsakdanja stvar. Da o »ponosnih« Slovencih, ki v marinah vijejo ameriško zastavo in imajo barke registrirane v Delawaru, niti ne govorim.
Z davki in podobnimi dajatvami je pač tako, da so od nekdaj bili stvar trenj med nosilci oblasti in tistimi, ki so bili pod njimi, zaradi česar so se tudi prvi dokumenti, ki so kasneje tvorili zgodovinsko podlago pri opredeljevanju pravic posameznika, vsebovali določene omejitve glede predpisovanja davščin. Tako predpisovanje davkov in omejitve pri tem, svoje korenine, podobno kot kazensko pravo, najde že v Magni carti libertatum.
Pravzaprav je zanimivo opazovati, da se sedaj učinkoviti izterjavi davkov posveča toliko pozornosti in če spremljaš medije, prav kmalu ugotoviš, da jih ob akcijah davkarije spremlja malce negotovosti, ali stvar prikazati kot pozitivno ali kot pretiran poseg države v posameznika. Pa o tem, da gre za popolnoma normalno stvar, sploh ne bi smelo biti dvoma! Na ravni izterjave davkov pač ne sme več biti vprašanje, ali da ali ne. Pri vprašanju predpisovanja davkov je seveda popolnoma drugače, tam je čas in kraj, kjer se lahko pogovarja in tudi izbere tiste, ki bodo bolj ali manj davčno »všečni« (in seveda trpi tudi posledice takšne izbire, ki nikakor niso enoznačne).
P.S.
Da dodam svoj prispevek še k akciji »vklopi razum, zahtevaj račun« - po mojem sploh ni potrebno tukaj igrati na emocionalne karte, da brez plačila davkov ne bo vrtcev, bolnic in podobno. Račun je čisto iz pravnega stališča osnova, da lahko človek uveljavlja vse pravne posledice iz nekega posla – od jamčevanja do garancije do uspešne izterjave dolga in izpolnjevanja pogodbe, pa tudi do davčnih obveznosti. Na kratko, v tem smislu lahko ravnamo iz čisto egoističnih nagibov, pa se nam še vedno splača – pa četudi se več plača …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
