Slovar pravi torej, da gre za “prepričanje” kar je vsaj v mojem pojmovanju stanje, ki se v človeku vzpostavi na podlagi izkušenj in razumske predelave nekih dejstev in okoliščin posameznikovega življenja in kot tako ne vsebuje, za razliko od “vere”, nobenega recimo aleatoričnega elementa ali po domače povedano, zaradi prej navedenih okoliščin iztisne možnost, da bi se nekaj lahko odvilo drugače kot je nekdo v nekaj prepričan.
Pa tukaj neko veliko razmišljanje o pomenu izraza niti ni pomembno. Toda, ali ste kdaj pri sebi opazili, kakšen varen plašč v vsakdanu je zaupanje kot tako? Kako toplo in varno se človek počuti v okolju in družbi posameznikov, ki jim zaupa?
Mogoče je to najbolj izraženo, ko si še otrok in so tvoji starši tisti, ki ti nudijo varnost in imajo odgovore na vsa vprašanja, skratka, ki jim lahko vedno zaupaš in veš, da če si v njihovi bližini, bo vse dobro.
Kasneje seveda si moraš to zaupanje najti zunaj okolja družine in seveda, čisto naravno, najprej vzpostaviti zaupanje do samega sebe. Izkušnje so tiste, ki ti tukaj zasejejo dvom in počasi raztrgajo varen plašč zaupanja, ki si ga užival do takrat. Zaveš se svojih omejitev, doživiš prve krivice itd. Če vse steče po sreči (katere kovač si seveda sam) si sam vzpostaviš to varovalno ogrinjalo.
Zaupanje v sebe samega, je tisto, ki predstavlja začetek odraslosti, nato pa še nabiranje izkušenj in znanja o tem, komu naj še zaupaš. Pogosto se zgodi, da je prepričanje vase utemeljeno na napačnih izkušnjah ali dojemanjih samega sebe in marsikdo mimo tega sploh ne zna priti. Še težja pa je vzpostavitev, imenujmo to “zunanjih nosilcev zaupanja”, kjer moraš pri sebi samemu vzpostaviti prepričanje o odnosu drugih do tebe in s tem seveda tudi odnosa tebe samega do nekoga drugega.
Takrat, ko sem bil še najstnik, nisem pravzaprav nikoli prav razumel mojega “upravnika” Rudija Erjavca ( bil je eden izmed mojih učiteljev letenja in seveda absolutni gospodar mojega takratnega sveta), ki je tako poudarjal, da so najpomembnejši tisti prijatelji, kot se je izrazil “s katerimi bi lahko konje kradel”. A sem se dosti kasneje velikokrat spomnil na to, čeprav sedaj vem, da je to pobral iz vesternov. Ampak sedaj tudi dosti bolj razumem, kaj je hotel povedati.
Nekako sem ves čas imel, razen družine tudi še varovalni ovoj zaupanja, ki je zadeval, recimo temu druge družbene institucije. Od zaposlitve do življenja v državi, vse je bilo prežeto z nekim zaupanjem, da je vse kar se v zvezi s tem dogaja urejeno in, da je seveda dobro zame in da se lahko v tem okolju počutim varno.
Takšno dojemanje seveda človeku odvzame ogromno breme energije, ki bi jo, če bi dvomil v, tako institucije kot svoje bližnje, porabil, da bi ohranjal stabilnost svojega življenja.
In v tem je pravzaprav odgovor, zakaj je dandanes življenje tako stresno. Od vsepovsod nas bombardirajo z informacijami, da dandanes nikomur ne moreš zaupati in še huje, pogosto se izkaže, da te informacije držijo. Vse to seveda krha prepričanje, ki je osnova zaupanja in nas ulovi v stanje, ko se, namesto, da bi bili oviti v varovalni ovoj lovimo v praznem prostoru in iščemo druge opore.
Mene nič ne čudi, da ljudje ostajajo vse do poznih let pri starših, da se oklepajo razmerij, ki so slaba (a jih vsaj poznajo) in še bi lahko našteval.
O zaupanju sem pravzaprav začel bolj razmišljati tudi zaradi samega sebe, ker sem pogosto iz “nezaupanja” v drugega sam počel prav tisto, kar je popolnoma preprečilo, da bi do zaupanja v drugega sploh lahko prišlo. Za vse sem plačal visoko ceno, na žalost pa v spoznavanju tega tudi ugotovil, da je podobno ravnanje prisotno pravzaprav v celotni družbi.
Zato pa sem bil zadnjič toliko bolj vesel, ko so se dvema znancema, ki sem jim v preteklih nekaj mesecih poskušal “vliti zaupanje v pravo” zadeve obrnile tako, da bosta lahko, mogoče spet zaupala tako v naš sodni sistem kot tudi odnose, ki so pravno urejeni.
Ker kaj je boljšega, kot nekoga, ki to potrebuje, ogrniti s toplim plaščem zaupanja?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
