Zame, ki sem začel delo v pravosodju (razen sodnega pripravništva, ki pa, priznam, sem si ga zapomnil predvsem po drugih zadevah, ki s sodstvom nimajo kaj dosti zveze (ah, bil sem tako mlad)), kot sodnik, je sodelovanje v tem senatu zanimivo iz več razlogov.
Prvi razlog je v tem, da senat sestavljajo moji kolegi, s katerimi se sicer pri sojenju vidimo le v »petorici«. To pomeni, da lahko neposredno spremljam in sodelujem v pravnem razlogovanju enakih in nimam, kot je to pri senatu s porotniki, predvsem funkcije vodenja in pojasnjevanja pri odločanju. To obenem pomeni, da lahko neposredno črpam iz obsežnega znanja, pridobljenega z izkušnjami mojih kolegov, kar je seveda vedno bolj učinkovito, kot da se tega naučiš na podlagi predelane strokovne literature. Da me pri tem včasih malce razganja od zavisti ali ljubosumja, ni potrebno omeniti, a nekoč… bo prišel verjetno kakšen, ki bo zelenel zaradi mene.
Drugi razlog je v tem, da je odločanje takšno, kot ga vidimo v filmih, predvsem verbalno soočanje argumentov, saj je poročevalec spis dodobra premlel in podal ključne točke spisa oz. zadeve. Strokovni sodelavci, ki to opravijo, vsaj takšne so izkušnje iz našega sodišča, so pri tem študiju izredno vestni, zadeva pa predstavljena prav tako, kot mora biti. To se seveda bistveno razlikuje od lastne zadeve, ki jo šele po študiju spisa nato »porivaš« skozi glavno obravnavo do končne odločitve. Vsaj meni, ki mi je borba s solato spisa vedno v napoto, to predstavlja veliko. Celoten potencial pravnega znanja in misli se tako neovirano sooči s problemom.
Tretji razlog je v sami materiji odločanja. Resda v večini primerov ne gre za dokončne odločitve, a praviloma gre za prvo soočenje manj ali bolj ustrezno artikuliranih argumentov obtožbe in obrambe in je v tem določena čistost, ki je ne kvari kakofonija dokaznega postopka. Takšno je recimo obravnavanje ugovorov zoper obtožnico.
Zanimivo je tudi odločanje o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, njegovim podaljševanjem ali drugih ukrepih. Zame, ki nikakor nisem navdušen nad pretiranim poseganjem v z ustavo zavarovane pravice, to odločanje nikakor ni rutinsko ali celo avtomatično. V senatu prihaja tudi v teh primerih do dokaj zanimivih in včasih prav burnih razprav, preden se sprejme dokončna odločitev.
Recimo, mene vedno malce v dilemo spravi prepoved približevanja, ki je danes, ob kaznivem dejanju družinskega nasilja, dokaj popularen ukrep. Slednja se dandanes najbolj pogosto odredi zoper moškega člana družine – moža ali izvenzakonskega partnerja. Pa je pogosto tako, da po predstavitvi zadeve vidiš, da je godlja nastala z aktivnim sodelovanjem obeh, torej ženske in moškega. Včasih celo tako, da je osebek, zoper katerega je izrečen ukrep približevanja, tisti, ki ima krvav nos – beri, ki jo je »fasal«. Zgodbe, ki se pri tem slišijo pa so tako ali tako vredne literarne obdelave kakšnih tipičnih slovenskih pisateljev – kjer nikoli ni srečnega konca. A žal vam, zaradi značaja in faze teh postopkov, kaj več ne morem zaupati. Čeprav bi po mojem bilo kdaj potrebno.
Skratka, sam se sej zunajobravnavnega senata zelo rad udeležujem. In zlasti cenim delo strokovnih sodelavcev, ki nam omogočijo, da je odločanje dobro in dokaj hitro.
A bi lahko, za božjo voljo, že dobil »svojega« strokovnega sodelavca?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
