Problem literature procesnega kazenskega prava je v tem, da precej dolgo nismo imeli osrednjega dela, ki bi služil kot učbenik in izhodišče za nadaljnji študij. Udetova knjiga Civilno procesno pravo je na področju civilistke ta cilj dosegla, drug temeljni sodni postopek – kazenski pa te sreče ni imel. Razlogi so različni, eden izmed njih je bil, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem odšel na študij v Ljubljano, precej ponosno oznanjano, da Pravna fakulteta v Ljubljani pač ni „učbeniška šola“ in da je študij pač kaj drugega, kot „dudlanje“ učbenika pri nekem predmetu. Kritika je takrat letela na Višjo pravno šolo v Mariboru, iz katere sem prihajal in ki se je v smeri izdelave takšnih del precej trudila. Študij kazenskega prava je pač precej kompleksna zadeva, še zlasti razumevanje postopka, ki naj bi ga krasila določena rigidnost in formalnost. Hkrati pa je tudi jasno, da življenje vedno znova postavi pred tiste, ki izvajajo določbe procesnega zakona, situacije, ki jih zakonodajalec čisto enostavno ne more jasno predvideti.
Moj učni proces glede kazenskega prava se je sicer resda začel že v srednji šoli in marsikaj, še zlasti osnovne definicije silobrana, skrajne sile in podobnih institutov, so mi še danes v spominu, čeprav se je tudi tukaj marsikaj spremenilo. A če se razume, da smo polni najstniških hormonov imeli za učiteljico inšpektorico Natašo Ilc, ki je upravičeno nosila vzdevek „najlepše noge Balkana“, je jasno, da nekega poglobljenega teoretičnega znanja niti ni moglo biti. Iz tistega časa se še najbolj spominjam, da smo poskušali vedno znova napeljati učiteljico na razpravo o kaznivem dejanju posilstva po takratnem 100. členu Kazenskega zakona, zlasti na vprašanje, zakaj ženska tega dejanja ne more storiti (tudi to se je spremenilo). Nameni so bili seveda daleč od strokovnih. V procesnem delu smo se večinoma vrteli okrog institutov predkazenskega postopka ter preiskave, in sicer na zelo pragmatično-praktični ravni. Za potrebe dela je bilo dovolj.
A če se vrnem nazaj na študij. Na Višji pravni šoli v Mariboru smo takrat imeli Požarjev učbenik Kazensko procesno pravo in skupaj s predavanji je to omogočalo prve korake k bolj poglobljenim vprašanjem. Prvo, kar si na Pravni fakulteti v Ljubljani slišal, je bilo, da naj se te knjige raje ne omenja, še zlasti ne, „da si študiral po njej“. A dejstvo je, da je kot osnova služila mnogim, ki so kasneje študirali tudi za tedanji pravosodni izpit oz. sedanji državni pravniški izpit. V njej je bil predstavljen sistemski pregled problematike in struktura, ki jo pač potrebuješ pri vsakem predmetu pri študiju prava. Zaradi tega, ker ljubljanska Pravna fakulteta v tistem času ni imela takšnega dela ter tudi zaradi pristopa, ki ga je ubiral prof. dr. Boštjan M. Zupančič, je bilo nujno obiskovati njegova predavanja. Ki pa, vsaj po mnenju tistih, ki smo bili prepričani, da nekaj vemo o tem, s prejšnjimi izkušnjami niso imela kaj dosti. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, teorija milnih mehurčkov in podobno, preučevanje razlogov in argumentacije z ameriškimi primeri, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče, so bili tako nenavadni in eksotični, da je bila zadeva precej frustrirajoča. Po pravici povedano, sem moral sam dobesedno prekucniti osnovne zamisli, da sem ujel miselni tok in se študiju prilagodil. A dejstvo je, da je po tistem, skoraj vsaka debata med študenti v Zlati ladjici bila povezana s tem, kakšna „odštekana“ zadeva je bila na sporedu pri BMZ-ju in kako jo razumeti.
Vse to pa ni zadostovalo, da bi v prvem poskusu izpit tudi opravil, priznam. K temu je prispevalo gotovo dejstvo, da sem ga opravljal malo po osamosvojitvenih dogajanjih, ki niso bila motivacija za študij. Za dodatna predavanja tudi ni bilo časa in tako sem pač po zelo nenavadni poti in s pomočjo sošolca prišel do temeljne literature, ki jo pogosto uporabljajo v ZDA - knjige Modern Criminal Procedure avtorjev Kamisarja, LaFave in Israela. Ko sem jo predelal, sem tudi uspel „zvoziti“ izpit. Knjigo imam še danes, v ZDA pa je doživela že 15. izdajo. Skozi leta so se ji pridružila podobna angleška in nemška dela (recimo „obvezni“ Roxin).
Na srečo je kasneje na tem področju tudi v Sloveniji krenilo navzgor, najprej s knjigo Boštjana M. Zupančiča in soavtorjev Ustavno kazensko procesno pravo, z delom Zlatana Dežmana in Anžeta Erbežnika Kazensko procesno pravo in drugimi deli, ki se ukvarjajo s posameznimi segmentni kazenskega procesnega prava, npr. Dokazovanje v kazenskem postopku, Katje Šugman in Primoža Gorkiča. Za na začetku omenjeno knjigo Temelji kazenskega procesnega prava upam, da bo tako, kot njena „materialna“ sopotnica Kazensko pravo, Ljuba Bavcona in Alenke Šelih (in kasnejših soavtorjev), doživela še mnogo izdaj. Potencial ima, pa čeprav sami avtorji ugotavljajo, da bo „zaradi izredne dinamike“ lahko kaj hitro zastarela. Če upoštevamo, da bo počasi zmanjkalo črk v abecedi za spremembe ZKP (decembra je bila sprejeta ZKP–O), je to res možnost, a glede na to, kako je knjiga zastavljena, je bolj malo verjetno. Se pa jo bo dalo odlično dopolnjevati in glede na to, da sta dva od avtorjev sedaj tudi praktično delujoča sodnika na Vrhovnem in Ustavnem sodišču, tretji pa stari tožilski maček, praktičnih izkušenj ne bo manjkalo.
Če sem se kaj naučil v teh letih, sem se tega, da se moram vedno znova vračati k temeljnim vprašanjem. In prav v tem je pomen opisane pravne literature. Če bi mi v osemdesetih letih govorili, da bom nekega dne v praksi iskal rešitve, ki izvirajo recimo iz doktrine „plain wiev“ ali „sadežev zastrupljenega drevesa“, bi se verjetno smejal. Danes pa je te navedbe, ker so se stvari tako spremenile, celo v angleškem izvirniku, mogoče najti v sodbah slovenskih sodišč. Tako bo verjetno tudi v prihodnosti.
In še spomin na izpit pri BMZju: „V kakšnem primeru procesnega prava ne bi potrebovali?“ Odgovor: „Če bi sodil Bog.“ in nato – utemeljite, prosim. Pivo v Zlati ladjici po tem izpitu je bilo zelo osvežujoče ... in potrebno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
