Med mano in mojim očetom je obstajala vedno precejšnja konceptualna razlika o tem, kje je najbolje iskati svojo poklicno pot. Oče, ki je bil strojni inženir je prisegal na gospodarstvo in svoje prihodnosti, tudi v časih, ko to ni bilo najbolje, ni nikoli videl v javnem sektorju. Pri meni, ki sem praktično v najzgodnejši mladosti “padel” v strukturo državne uprave, pa je prav nasprotno – javni sektor je bil tisti, ki mi je najbolj ustrezal.
Danes je kaj takega priznati verjetno prav bogokletno, a dejstvo je, da je šlo tako pri meni, kot tudi pri njemu, za oceno razmerja med varnostjo in tveganjem, a hkrati med nizkim in visokim, kot bi rekli ekonomisti, »donosom«, pri zaposlitvi v teh dveh segmentih.
Od nekdaj, še od časov, ko nobenega od naju ni bilo, je veljalo, da so »državne službe« sicer manj plačane, a varnejše. Za tiste, ki imajo varnost raje kot tveganje, zato gotovo zanimivejše.
Varnost in stabilnost zaposlitve v javnem sektorju ni sama sebi namen, temveč ima globlji razlog, za katerega se mi zdi, da je v moderni družbi popolnoma izginil iz premisleka. Prav to je namreč tisto, kar do določene mere jamči, da zaposleni v tem segmentu, ne tvegajo svojega položaja zaradi finančnih učinkov, po domače povedano, zaradi ugodnosti varne službe, naj ne bi tvegali svoje zaposlitve. Zlasti v Nemčiji je zato tako imenovani »Beamtenstatus« zelo zaželen položaj, zaradi katerega lahko država celo kadruje najboljše in postavlja zelo visoke kriterije.
Na drugi strani je svoboda gospodarske pobude v kapitalizmu tista, ki sicer ne nudi varnosti in trajnosti, a hkrati omogoča tudi visoke zaslužke, ki v najboljšem primeru nimajo zgornje meje. Tukaj je tveganje in nestabilnost pravzaprav gibalo, spiritus movens, tega segmenta družbe. Kot bi včasih rekli: »Kdor riskira, profitira«.
Načelno torej angažiranost v vsakem od teh dveh zaposlitvenih krogov, dokler je zadeva kolikor toliko uravnotežena, dosega svoj namen in nekih večjih težav ni. Takoj, ko pa se pojavijo neravnotežja, pa se ta dojemanja kaj hitro spremenijo.
Jasno je, da sedaj, ko je zasebni sektor v recesiji, prihaja do negativnih stališč glede zaposlenih v javnem sektorju, zlasti v državni upravi. Paraziti, lenuhi, pijavke in podobno so najpogostejši izrazi, s katerimi se obklada tiste, ki so za svojo poklicno pot izbrali prav delo v javnem sektorju. Varnost in stabilnost postane naenkrat predmet zavidanja, kar je pravzaprav popolnoma normalno.
Seveda je tudi v javnem sektorju, ko gre zasebnemu dobro, polno enakih reakcij – pogled na plačilno listo uslužbenca in primerjava z plačo ustrezno enakega kadra v gospodarstvu je lahko zelo frustrirajoča.
In tudi zavajajoča.
Pogosto se navaja, kako visoke so plače v javnem sektorju v primerjavi z zasebnim, zlasti v zadnjem času, a kritike so tukaj, vsaj če se mene vpraša, popolnoma neupravičene. Primerljive zaposlitve v javnem sektorju so še vedno plačane manj, kot v zasebnem, pri čemer seveda je žalostno to, da je »nižji kader« plačan tako, kot tudi večina zaposlenih »nižjih kadrov« v zasebnem sektorju – okoli »minimalca«. Glede na številčnost zasebnega sektorja v primerjavi s javnim in glede na izobrazbeno strukturo v obeh, pa je popolnoma jasno, da se zdi, kot da javni sektor predstavlja pravo zlato jamo. Prav to nudi možnosti za manipuliranje z javnim mnenjem in na žalost se ta možnost tudi dobro izkorišča.
Potrebno je pač priznati, da nismo vsi za vse in, da ima pri kalkulaciji elementov našega življenja vsak pravico odločiti se bodisi a tveganje z visokim ali varnost z nizkim donosom.
Pa da ne bo vse tako resno, še anekdota, ki naj to dilemo ilustrira:
Nekako pet let nazaj sem imel idejo, da bi izdeloval sestavne dele za majhen čolniček, ki bi ga nato lahko očetje (ali mame) sestavljali s svojimi sinovi (hčerami). Vse za relativno majhen denar, z veliko učinka na današnjo mladež, kot je pokazala moja izkušnja s sinom. Čeprav to nikakor ni moj film, sem z ustreznimi strokovnjaki celo preigral morebitne scenarije za uspeh tega poslovnega podviga (in kazalo je dobro) a na koncu koncev, je ostalo zgolj vprašanje – tvegati ali ne. Sam sem se odločil za – ne! No, letos je prav isto zadevo začela na trgu ponujati multinacionalka, znana tudi Slovencem. Očitno sem imel prav, le tvegati nisem hotel.
Sem pa zato imel vmes čast nastopiti sodniško funkcijo, ki jo z veseljem opravljam.
Moj oče se tam zgoraj, verjetno veselo hahlja ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
