Kot je znano, je že (mislim da) Churchill rekel, da "če hočeš kakšno stvar prikriti, moraš preiskovalno komisijo ustanoviti". In nič ne kaže, da se ta celotna histerija okoli tajkunov, koncentracij kapitala, Patrij in kar je še tega, ne bo končala tako, kot se po vseh pravilih ne sme končati. S poročilom, ki ne bo povedalo nič in s popolnim uničenjem ali pa razvrednotenjem tistega, kar bi v morebitnih sodnih postopkih predstavljalo dokazno vrednost.
A saj drugače verjetno v naši državi, ki je še v dokaj infantilni fazi demokracije, ni mogoče. Iskanje "pravih krivcev" in "boj proti xy" sta očitno tista prazna ideološka obrazca, ki ju predstavniki posameznih političnih strank, namesto, da bi delovali kot govorniki določenih interesnih grupacij, uporabljajo z namenom pridobivanja glasov. Gre za t.i. "televizijsko" demokracijo, katere osrednji moment je redukcija javnih debat na golo diskreditacijo drugih v očeh javnosti.(1)
Na žalost inflacija te vrste delovanja pomeni tudi osnovno nerazumevanje že dolgo znanega dejstva, da se mora zakonodajno telo vzdržati takšnih skušnjav, predvsem zaradi vloge, ki jo ima v ureditvi države z delitvijo oblasti. Če malo obrnem Pitamičevo tezo(2), je poseganje v individualne primere in njihovo urejanje dovoljeno zgolj takrat, kadar se pokaže za potrebno in tudi za pravno varnost "neopasno", kot pravi.
Zlasti v primerih, ki so na "tapeti" zadnje čase, ni odveč pripomniti, da so vsekakor bolj pogost pojav, kot zgolj najbolj znani, in je s stališča pravne varnosti gotovo "opasno", da se jim pritika posebna pomembnost. Takšna ekskluzivnost posameznega primer daje, hote ali nehote, poseben položaj potencialnemu storilcu in s tem ovira, če že ne onemogoča, njegovo obravnavo v sodnem postopku, kjer mora biti "enak pred zakonom". Nič čudnega, da se zato pojavijo razni komentarji, "kako uglednih mož ne kaže v marice trpati "(3) in seveda obratno, stigmatizira nekoga, ki (npr. kaznivega) dejanja ni storil.
Kadar se pojavi sum, da je bilo storjeno neko kaznivo dejanje, imamo zato že stoletja določen postopek in organe, ki se s temi zadevami ukvarjajo. Sodna veja je tudi tista, ki ima za razliko od zakonodajne veje, katere pristojnost je postavljanje meril odločanja, pristojnost odločanja.(4) Merila, ki jih imamo tukaj v mislih, so splošni in abstraktni zakoni, pristojnost odločanja pa ekskluzivna pristojnost sodišč za odločitve v konkretnih primerih, na podlagi teh zakonov.
Čeprav zakonodajnemu telesu pripada določen primat pred ostalimi vejami oblasti, pa vendarle ne sme s pretirano uporabo sicer dopustnih oblik, po mojem mnenju negativno vplivati na izvajanje prav tako pomembne funkcije sodne veje oblasti in sicer vzdrževanja ustreznosti in pravilnosti pravne ureditve države nasploh. To pa s poudarjanjem posameznih primerov gotovo počne. Nenazadnje se tako lahko popolnoma razvrednoti tudi učinek kasnejše sodbe sodišča, saj je ta podvržena vnaprej oblikovanemu javnemu mnenju. Ne smemo namreč pozabiti, da so izjave poslancev v tem smislu bistveno bolj "težke" po pomenu kot zgolj komentiranje posameznega novinarja.
Osnovna pristojnost državnega zbora je torej manj ukvarjanje s posamičnimi primeri pa toliko bolj z iskanjem splošnih rešitev, beri zakonov, ki bodo takšne pojave preprečevali v prihodnje, kar je značilno za abstraktnost, kot temeljno značilnost zakona. Aja, splošnost, ki je tudi temeljna značilnost zakona, zahteva, da so vsi subjekti enakopravno obravnavani z uporabo tipov (npr. državljani, delničarji itd.) pri čemer ni, da se ne bo kdo preveč navdušil, možno uporabljati tipa "naši" ali "vaši".
Konkretne sodbe na podlagi sprejetega zakona pa so v izključni pristojnosti sodišč in sodnikov in nikogar drugega. Za izvrševanje te pristojnosti pa smo tudi plačani ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
