Ko sem razmišljal o tem in po prebranem v tej knjigi, ki se ukvarja z precej bolj burno zgodovino ZDA, kot jo sicer poznamo, predvsem na, danes bi rekli socialnem področju, se ne morem upreti misli, da so taki ciklusi resnično podani v približno obdobju, ki se ponavlja na dvajset let.
Nekako dvajset let je tega, kar smo dosegli državno osamosvojitev in danes nihče ne more zanikati, da se nahajamo na določeni prelomnici, ki bo pomembno vplivala na naše bodoče življenje. Odpiranje vprašanj, glede katerih smo, vsaj tako je bilo moje prepričanje, že našli odgovor in poseganje v ključne strukture naše državne in v končni posledici tudi nacionalne osnove.
Ali lahko trdimo, da se v tem smislu pri nas zgodovina ponavlja? Takole počez bi temu lahko pritrdil. Konec osemdesetih let smo imeli zelo podobno artikulirane težave: “pretirana poraba države”, “nevzdržni ekonomski model”, “zbirokratizirana država” itd. Za tiste, ki premorejo dovolj zgodovinskega spomina, znane zadeve; neke vrste tajkunstvo z znamenito Mamulino vilo (zloraba takrat družbenega premoženja) in očitki o neupravičenem bogatenju partijskih aparatčikov ob hkratnem siromašenju ljudskih množic, spoznanje, da ekonomija socialističnega samoupravljanje ne nosi pričakovanih obetov družbenega blagostanja, pretirani stroški države – zlasti vojaškega proračuna in seveda nesposobni in leni birokrati, ki so celo dali ime gibanju v Vojvodini – “antibirokratska revolucija”. Zveni znano, ne?
Zanimivo, kako so se tudi takrat pojavljali razni rešitelji in ideje za izhod iz »krize«, recimo Ante Markovič (pri katerem so poudarjali prav gospodarske izkušnje - sic!) in njegov program, z znamenitim dvigovanjem novih bankovcev in ideje o zmanjševanju birokratskega aparata itd. itd. Pa tudi reakcije na nezadovoljstvo prebivalstva - samo spomnimo se polemik ali delavci lahko stavkajo, sklicevanje na pravno državo in recimo dileme, ali lahko nek narod v republiki referendumsko odloča o svoji usodi, o konzumaciji pravice do samoodločbe itd. Pa še upravljanje države z znamenitimi »uredbami z zakonsko močjo«, torej krepitev izvršilne veje zaradi »boljšega odzivanja na krizo v državi«.
To je seveda obdobje, ki sem ga s svojimi dvajset in nekaj leti intenzivno doživljal, v njem sodeloval in ga tudi neposredno zaznaval. A toliko vem, da je dvajset let pred tem, konec šestdesetih in začetek sedemdesetih, bilo prav tako burno in spet je bilo to povezano z gospodarstvom (Kavčič), iskanjem novih rešitev (Ustava in ustavni amandmaji 74, TOZDI ipd.), nacionalnimi gibanji (recimo - hrvaška pomlad) itd.
A končno, tudi če se takšne zadeve pojavljajo v približnem ciklusu dvajsetih let, kaj to pomeni za našo sedanjost?
Tukaj je verjetno za pritrditi tistim, ki v dogajanju po svetu vidijo neke zametke nove dobe, ki pa še niso artikulirani do te mere, da bi se okoli njih nabrala »kritična masa«. Samo spomnimo se, konec osemdesetih smo zelo previdno oblikovali misel o nacionalni samostojnosti. Ideja je bila prisotna med vrsticami, a javno smo slepomišili in se vrteli okoli tega kot maček okoli vrele kaše, tudi zaradi tega, ker je bila sama ideja takrat na videz nedosegljiva. Sam se recimo živo spominjam, da mi je to šlo takrat zelo na živce (mladost – norost, kaj čmo) in sem zato bil navdušen, ko je dr. Pirnat takrat jasno in glasno (in po televiziji) rekel, da je ideja – »Hočemo slovensko državo!«. Vsaj zame prelomen trenutek. Od takrat dalje je bila, vsaj zame, osredotočenost delovanja več ali manj določena. A nekdo je moral to povedati na glas. Pri tem moram pojasniti, da je to bil impulz zame osebno in na nikakršen način ne posega v zasluge, ki jih imajo za slovensko osamosvojitev drugi akterji.
V luči teh razmišljanj se seveda sprašujem, koliko je potrebno načrtovane spremembe Ustave, ki predstavlja osnovo našega bivanja, razumeti kot, včasih bi rekli »reakcionarne«? Koliko je, vsaj zame, z vprašljivimi pravnimi omejitvami stavk in omejevanjem področij neposrednega odločanja ljudstva, preprečena samoniklost idej, ki bodo pomembno vplivale na podobo naše družbe v prihodnje. In nenazadnje, ali bo v bližnji bodočnosti spet tekla »kri domoljubov in tiranov«?
Se tisti, ki ste doživljali konec osemdesetih, še spomnite, kako neverjetna se nam je zdela vojna v Jugoslaviji?
(*1) Howard Zinn: Narodna povijest SAD-a,VBZ Zagreb, 2012, str.117
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
