Pri takem naslovu seveda človek, ki na sodišču dela, pričakuje nadaljevanje v smislu, da je kakšno sodišče recimo nesorazmerno trošilo proračunska sredstva ali kaj takega. A daleč od tega, očitek iz naslova se je nanašal na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča o kršitvi kolektivne pogodbe za javni sektor o plačilu iz naslova odprave plačnih nesorazmerij .
Tukaj se človek ne more upreti razmišljanju, da je slovensko razumevanje sodstva in njegovega delovanja in celo razumevanje prava samega že doseglo mejo bizarnosti. Sedaj za spore torej niso več krive stranke, sedaj so kriva celo sodišča, ki o teh sporih odločajo, če sprejmejo odločitev, ki ni javno všečna in v konkretnem primeru – ne sledi varčevalni histeriji v naši državi.
Saj razumem, da je splošno razumevanje prava podobno tistemu vicu, ko za neko delovno mesto kandidirajo matematik, ekonomist in pravnik in slednji, potem, ko je vprašan, koliko je 1+1, zagrne zavese, priduši luč in tiho vpraša izpraševalce: »Koliko pa bi želeli, da bi bilo?«. V smislu, pravniki lahko vsako stvar obrnejo tako, da bo ustrezala uporabniku in pri tem ni za izključiti tudi nemoralnega delovanja. A, vendarle, nekje morajo biti postavljene meje.
Ne glede na to, kako se bo v končni fazi iztekla zgoraj navedena zadeva, ko in če, bodo nastale »luknje v proračunu«, to gotovo ne bo krivda sodišča in nikakor takšne luknje ni slednje »izkopalo«. Tako kot ni poglobilo lukenj, ki so nastale zaradi kakšnih drugih javnosti ali bonitetnim hišam všečnih, politično potrebnih varčevalnih odločitev. Krivda je, čisto enostavno, na tistih, ki so takšno odločitev sprejeli.
Težava je, da se praviloma iz zgodb, ki na koncu našo državo nekaj stanejo, ničesar ne naučimo. Veliko je bilo zgodb, ki so dobile epilog na Ustavnem sodišču glede posegov in upravljanja z javnimi financami, pa se še kar nadaljuje s praksami, ki so čisto enostavno večji problem za proračun in kjer se za kratkoročni učinek, doseže dolgotrajna škoda. Takšna je npr. tudi sodba Evropskega sodišča o t.i. »izbrisanih«. Plačati bomo morali vsi in temu gotovo ni krivo sodišče.
Tukaj se jasno pokaže, kako škodljiva je transformacija političnega predstavništva v to, kar je danes in kjer sem prepričan, da pravna stroka v fazi sprejemanja očitno ne pride v poštev kot aktiven dejavnik v sprejemanju političnih odločitev. Namesto, da bi politika, kot »umetnost mogočega« prav to kvaliteto oblikovala s pomočjo prava, poskuša z obidom pravnih omejitev doseči nemogoče. Kar seveda stane. 1+1 ostane pač 2, ne glede na zgoraj navedeni vic.
Kar nam pokaže še na eno stvar, ki se tiče splošnega razumevanja prava. Če malce zlorabim Radbrucha in rečem, da je »pravo stvarnost, katere smisel je, da služi pravičnosti«, potem mislim, na tisto pravo, ki ureja delovanje nas vseh in za katerega uresničevanje smo odgovorni čisto vsi kot posamezniki. Pravni viri, ki nam omogočajo oblikovati naše ravnanje in vedenje takrat, ko sami ne vemo, kako, niso namenjeni temu, da poskušamo stvari prilagoditi našim osebnim interesom, če so ti v nasprotju s pravom. Tako na ravni zakonodajnega odločanja kot tudi osebni ravni.
Če sem mogoče nejasen, naj ponudim eno, zadnje čase tako popularno medicinsko analogijo. Če se kadi, pije in nezdravo živi, je računanje na to, da bo vse rešil ustrezni zdravnik, samomorilsko. Za poseg v telo, da bi se odstranila rakasta tvorba ali napravil bypass, kriviti zdravnika pa je, čisto preprosto neumno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
