Eden od kolegov je predlagal, ker sodniške ladjice ni bilo več v bližini, da kar obrnemo in se vrnemo, saj ne bo noben opazil. Ko sem rekel, da se mi ne zdi pošteno in, da na koncu koncev, nam je čisto prijetno, mi je rekel: „Ma, znaš ti nas, sve na mućku.“ Da skrajšam, okoli Porerja res nismo šli, a smo to tudi pošteno priznali.
Taisti prijatelj se je pred par leti preselil v Kanado in je tam dokaj uspešen kot zasebni podjetnik. Ko sem ga enkrat, ko je bil na obisku, vprašal kako je, mi je rekel nekako tako: „Tako pač, Kanada je policijska država, vse moraš po pravilih (dobesedno – »ništa na mućku«), je pa res, da če igraš po pravilih, ti je omogočeno veliko tega.“
Prepričan sem, da smo vsi slišali te zgodbice v takšni ali drugačni različici. Tukaj iščemo vse mogoče „krivine“, zunaj pa spoštujemo še tako malega predstavnika oblasti neke tuje države. Pri nas se na policista, recimo, zmeče vsa gnojnica, pred npr. avstrijskim žandarjem pa stojimo mirno in tiho kot miške. Ne glede na to, da vodita enako kvaliteten in korekten postopek. Še več, prepričan sem, da bi enako bilo tudi, če bi avstrijski žandar izvajal svoj postopek nekorektno – bili bi tiho kot miške. Enako velja za carinike, davčne inšpektorje, sodnike itd. itd. Lepo primerjavo nam dajo postopki, ki tečejo trenutno pred slovenskimi in tujimi sodišči hkrati.
Pri nas se praviloma začnejo problemi že takrat, ko je potrebno vročiti komurkoli neko uradno pisanje. Jaz ne vem, kaj se dogaja s pošto, in verjamem, da imajo tudi poštarji, ker so vezani na okolje, kjer delujejo, težave, a dejstvo je, da je občutno prevelik odstotek pošiljk, ki do naslovnika ne pridejo že prvič. Še drugič ne, pa tudi tretjič. Pogosto še zasebni vročevalec, kot končna oblika „navadnega“ vročanja, ne more pošiljke spraviti do naslovnika.
Tudi če pride pošiljka do stranke, pri nas v kazenskih zadevah, praviloma z t.i. „osebno vročitvijo“, to še nikakor ne jamči uspešnega začetka postopka. Nobena skrivnost ni, da je prva glavna obravnava pogosto „na prazno“, zato, da se izpolnijo pogoji za ukrepe, ki jih Zakon o kazenskem postopku predvideva za zagotovitev navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi. Pred tem in medtem pa seveda številna opravičila, izgovori, zdravstvene težave, službena zasedenost, preklici pooblastil, nova pooblastila in tako dalje in tako naprej (beri:»mućka«). Če imaš več obtoženih potem izločaš postopke, pa jih spet združuješ, skratka za izvedbo dela, pošteno rečeno, si prisiljen uporabljati pravne možnosti, ki temu dejansko niso namenjene. Včasih sem prav zadovoljen, če mi uspe opraviti 50% razpisanih obravnav.
V civilnih in upravnih zadevah so prav zaradi težav z vročanji, uvedli tako imenovano „presumpcijo vročitve“, torej institut, ki šteje, da je prejemnik pošto dobil, po tem ko ga je poštar obvestil, kje lahko pošto prevzame, nato pa, ker tega ni storil, pošto odložil v predalčnik, po izteku roka pa se šteje, da je bilo naslovniku vročeno. Sicer pa, to vemo vsi, kajne?
S pravnimi pisanji je pač ena taka reč, da praviloma ne prinašajo nič dobrega – izjeme seveda so – in tukaj se verjetno radi „delamo nore“. Logika, po kateri se izogibamo neprijetnim novicam, nam je pač blizu in, kot je znano, tudi glasnik takšnih novic pri nas ni najbolj priljubljen. Če temu dodamo še, koliko imamo v resnici našo državo za svojo, je jasno, da ni kaj dosti možnosti, da bi pošiljko prevzeli tako, kot je pač to običajno, s prijaznim pozdravom poštarju in podpisom vročilnice. Razen seveda, če smo v tujini - glej zgoraj. Tiste roza vročilnice za v tujino, vsaj takšna je moja izkušnja, se mi v večjem odstotku vračajo „polne“.
Potem, ko pride do posledic (in do teh, razen v redkih primerih, pride), se sliši vse živo o tem, kako je bilo to nepošteno, da je bilo, kot je to zadnjič na televiziji izjavila odvetnica – „vročeno s presumpcijo“ (kot da bi šlo za nekaj skrajno zavržnega in ne na zakonsko predviden način) in tako dalje in tako naprej. Da o absurdnih prizorih, ko novinarji preganjajo kakšnega vidnega predstavnika javnega življenja po lokalih in uradnih prostorih in ga sprašujejo, kako to, da ni prevzel sodne pošiljke, niti ne govorim.
Zakonik na dvanajstih ploščah, ki ga, na tak ali drugačen način štejemo za zgodovinski mejnik evropskega prava, je imel kot prvo pravilo napisano „Si in ius vocat, ito!“ (*1) - če te sodišče pokliče, pojdi. Kakorkoli že to jemljemo, že takrat je bilo jasno, da če sodišče poziva nekoga, da se odzove, se ta mora odzvati in še bolj pomembno, to pravilo je postavljeno na prvo mesto. Razlog temu je preprost, če smo izbrali pravo za sredstvo rešitve našega spora, ga lahko razrešimo samo pred sodiščem. Ne pred sodno stavbo, televizijskimi kamerami ali na „TV klubih“ in ulici (za kar zanimivo, nihče ne potrebuje posebnega vabila z vročilnico), temveč pred za to predvidenimi in imenovanimi osebami, tako poklicnimi sodniki, kot pred sodniki porotniki in drugimi, katerih naloga je reševati spore ali odločati o zadevah.
Pravni postopki, naj si bodo takšne ali drugačne vrste so tisti, ki zagotavljajo red, če ne zaradi drugega zaradi tega, ker obstaja cela vrsta možnosti, da se odločitve sodišč preverjajo, nenazadnje tudi v tujini, če nam je že to tako pomembno. Alternativa – odločanje ulice - je v vsakem primeru slabša.
Če povzamem, če »mutimo« in ne sodelujemo v pravnih postopkih, se nam ni potrebno čuditi, da »pravna država ne deluje«.
P.S.
Izraza »mutiti« in »mućka« žal ne znam ustrezno posloveniti. Sem pa prepričan, da nam nista tuja. Zaradi tega puščam izjave v hrvaškem jeziku neprevedene.
(1) V celoti: „Si in ius vocat, ito. Ni it, antestamino. Igitur em capito”
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
