A vendarle se je vsaj tistim, ki smo zaradi srečevanja s temno platjo človeške narave vsaj malce cinično naravnani, takšen rezultat zdel popolnoma pričakovan. Tudi ZDA, tako kot večina držav zahodne civilizacije, se namreč ubada z izzivi, ki jih ni mogoče več preseči na klasični način (pa naj se še tako slepimo), novi pristopi pa se zdijo bodisi nerealni ali nesprejemljivi. Vsaj do te mere, da si jih neka tradicionalna politika zahodnega tipa ne zna ustrezno prisvojiti.
To je pravzaprav razumljivo – potem ko se je v javnost vtiskalo preproste mantre klasične kapitalistične ureditve in stopnjevalo občutek krivde in odgovornosti vsakega posameznika za lastno usodo, je težko uveljaviti koncepte, ki bi to presegli. Lahko je zatrjevati, da so za vse krivi požrešna država, previsoki davki in za te namene vedno priročni tujci, težje pa je nato vpeljati koncepte, ki nujno presegajo preprostost ponujenih odgovorov na izzive sodobne družbe. Ti koncepti vsaj po mojem mnenju ne morejo izhajati iz klasičnih pozicij političnih strank in njihovih ideologij oziroma konkurence njim inherentnih vrednot. Zato je razprava o iskanju odgovorov na ta vprašanja problematična, še zlasti v okolju, v katerem se je povprečni posamezniki zaradi eksistenčne stiske, v katero so pahnjeni, niti ne morejo ustrezno udeleževati.
Ameriški volivec, ki je Trumpu omogočil priti na oblast, naj bi bil po večini analiz »jezen bel moški«, čigar interesi v javnosti in politiki niso naleteli na ustrezen odziv. Če smo vsaj malo vzgojeni v duhu povojnih vrednot, nam že sam rezultat analitične ugotovitve v podzavesti takoj prižge alarm. Toda dejstvo je, da je takšnih »jeznih belih moških« povsod dovolj in da njihovo kričanje postaja vse glasnejše. Dovolj je, da človek malo prebere komentarje pod novicami na spletnih straneh časopisov, ki omogočajo anonimno komentiranje – izjav in trditev, ki se pojavljajo že nekaj časa, ne izrekajo samo marginalni zafrustrirani tipi, katerih psihopatologija je vredna obdelave v ustreznih ustanovah, ampak gre že za neke vrste mainstream ideologijo. In ta je že protofašistična (na to oznako sem nekje naletel) v smislu zavračanja tujcev, institucionalno zagotovljene solidarnosti, poudarjanja vloge »nas« proti »drugim« itd. Tega ni mogoče prezreti in to tudi pojasnjuje dogajanje tako v Ameriki kot po drugih zahodnih državah – Trump je zato, ker pač »America leads the way«, samo odprl vrata za bolj odkrito udejanjanje te ideologije.
Slavoj Žižek je pred volitvami dejal, da si Trumpovo zmago na neki način celo želi, ker bi bila to priložnost za redefiniranje ameriške demokratske stranke in njenega delovanja, Michael Moore pa je Trumpa označil za »molotov koktajl« oziroma ročno bombo, ki jo ljudje vržejo v jezi nad državno ureditvijo, ker ne upošteva njihovih interesov, in se potem počutijo dobro (Moore je s svojo izjavo nehote prispeval k Trumpovi zmagi). Oba po mojem mnenju zmotno upata, da bo tak šok zadeve obrnil spet v pozitivno smer in v novo priložnost. Če nas je zgodovina česa naučila, nas je gotovo tega, da za tak šok potrebujemo bistveno več.
Z vidika prava pri tem dogajanju kaj dosti ne moremo storiti, razen da poudarjamo okvir in meje dopustnega – zlasti varovanje človekovih pravic, ustavne ureditve in podobno. Računati na to, da bodo pravni varovalni mehanizmi preprečili agresivno uveljavljanje opisane ideologije z močno javno podporo, je vsaj naivno, če že ne kaj več. Pravo je v svoji prisilnosti večinoma posteriorno glede na takšno dogajanje in zato bolj ali manj neprimerno, ker se nikoli ne bo odzvalo pravočasno. To seveda ne pomeni, da je pravno plat treba zanemariti, prej nasprotno. Poudariti želim, da pravni red sam po sebi ne zagotavlja zaščite – vedno zahteva vsebinski odnos do prava kot ključnega elementa sodobne civilizacije. In tega se ne da predpisati z zakonom.
Obstaja pa tudi cinično zabavna plat te zadeve. Ker so okoliščine takšne, da temeljijo na jezi precejšnjega deleža prebivalstva, jih lahko tudi izkoristite. Če verjamete ali ne, je na internetu, konkretno na naslovu www.wikihow.com, mogoče najti tudi nasvet, kako postati diktator. Niso opisane samo potrebne osebne značilnosti in ravnanja (morate hrepeneti po oblasti, imeti vojaške izkušnje, biti usmerjeni vase, izražati prepričanja, ki odstopajo, razvijati karizmo, ustvariti bazo podpornikov in seveda predvsem nikomur ne zaupati več, kot je nujno), temveč tudi to, kako priti na oblast. Če že ne morete najti in prevzeti obstoječe diktature, je po teh nasvetih treba v družbi poiskati zgolj neko ustrezno potrebo, ki jo je treba zapolniti, ali ji ponuditi sovražnika, proti kateremu se je treba boriti – danes ga res ni težko najti. Če vas zanima še kaj, imajo celo oddelek z vprašanji in odgovori, vključno s tem, kako se izvleči iz kršitev mednarodnega prava. Spletna stran ima tudi ilustracije, tako da branje ni preveč dolgočasno.
Mogoče prava ideja za nov resničnostni šov …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
