Če po ulicah slovenskih mest potekajo takšne ali drugačne vstaje, pa pravosodje spet, hočeš nočeš, stoji pred neke vrste mini reformo, ki najbolj zadeva prav ta dva segmenta vodenja in upravljanja – kadre in finance. Bojim se, da tako kot pri navedenih vstajah, spet ni jasnih predstav o posledicah, ki jih lahko spremembe prinesejo.
Sodstvo, pa naj mu se očita še toliko stvari, vsaj v enem segmentu ni nikoli imelo prav velike moči in je še sedaj, očitno ne more doseči. Pred kratkim smo tako dobili v razpravo spremembe že nič kolikokrat spremenjenih Zakona o sodniški službi in Zakona o sodiščih, ki se jih bo očitno spet sprejemalo na vrat na nos. Dobesedno preko sredstev javnega obveščanja se na kazenskem področju, lahko seznanimo, da bo celoten segment kazenskega postopka – preiskava – predan tožilstvu in tako dalje.
Razen tega preneha projekt Lukenda in z Novim letom preneha delovno razmerje več stotim zaposlenim na sodiščih po vsej Sloveniji, kar potem delno kompenzira nov projekt za stabilizacijo kadrovskih zadev in tako naprej in tako nazaj.
Sam vedno pozdravljam spremembe, ki omogočajo odpravljanje prostega teka v kazenskih postopkih, za katerega še zdaj ocenjujem, da je glavni krivec, da stvari pogosto ne tečejo tako, kot bi bilo potrebno. Sem pa vedno skeptičen do organizacijskih ukrepov, ki občutno premešajo strukture delovanja. Združevanje, razdruževanje, konsolidacija in podobno na nobenem področju niso prinesle izboljšav in učinkov na kratki rok. Kadarkoli se odloča o takšnih prijemih, se je potrebno zavedati, da bo do učinkov prišlo šele po bistveno daljšem obdobju, zato je potrebno takšne zadeve dobro premisliti.
Verjetno mi ni potrebno razlagati, da je do največjega števila zaostankov, ki še danes bremenijo sodstvo, prišlo prav v obdobju reforme sodne veje oblasti in s tem povezanih reorganizacij sodišč.
Razlogov za to je več in praviloma temeljijo na (ne)razumevanju »človeških virov« - po domače povedano - zaposlenih ljudi. Naj bo delo še tako individualno določeno, je vendarle do končnega rezultata privedlo skladno delovanje več posameznikov, ki v nekem sistemu opravljajo in prispevajo svoj delež. Bolj kot bodo ti usklajeni in povezani, hitrejše bo delovanje in učinkovitost.
Slovenci imamo z razumevanjem pojma »timsko delo« precejšnje probleme. O razlogih bi verjetno lahko pisali cele knjige in prepričan sem, da to antropologi tudi počnejo. Čeprav sam antropološkega znanja nimam, pa vendarle lahko rečem, da je tipično slovensko udarjanje po prsih in poudarjanje lastnih dosežkov, ob hkratnem zmanjševanju pomena dosežkov drugih.
To slednje je v bistvu posledica dejstva, da tudi v naši demokratični, pluralistični Republiki Sloveniji, še vedno živimo v psihozi neprestane revolucije, značilni za nekdanjo SFRJ. Takšna psihoza pa ne omogoča utečenega in usklajenega delovanja, temveč se vsak posameznik zanaša samo nase. Kolikokrat ste v zadnjih 30 letih slišali izraz »reforma« tega in onega?
Namesto, da bi krepili strukture delovanja in stremeli k stabilnim delovnim okoljem in s tem večjo povezanostjo tudi med vsemi dejavniki in ljudmi znotraj nje, stalno in vedno znova mešamo karte v tej igri in čakamo na zmagovito kombinacijo.
Ne bi se rad pridružil vsem segmentom v tej naši družbi, ki godrnjajo ob varčevalnih ukrepih. A dejstva so naslednja – hitrost delovanja sodišč se je povečala, to je razvidno iz statistik in o tem lahko za naš oddelek Okrožnega sodišča v Celju tudi osebno pričam. Vsaj na kazenskem področju nam omogoča, da se počasi približujemo rokom iz zakona, ki so zaradi njihove »instruktivnosti« zaenkrat zgolj črka na papirju. Do sedaj izpeljano torej daje rezultate. V tem trendu zmanjševati višino sredstev in zaposlenih in izvajati reorganizacije se mi zdi absurdno.
Mislim, da sem že enkrat citiral ameriški rek »If it ain't broke, don't fix it” oz. »če ni pokvarjeno ne popravljaj«. Če pa že moramo to početi zaradi ne vem česa, pa potem vsaj postopoma, počasi in s premislekom.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
