Še danes se spomnim vsakega koraka na poti med dolgo mizo na desni in študenti na levi strani, ki je vodila do govorniškega pulta. Tudi tiste nenavadne tišine, ki je to pot spremljala, vse do trenutka, ko sem stopil za njega, odložil zapiske na podstavek in končno dvignil pogled, da sem pred sabo ugledal publiko. Strah je nadomestil globok občutek domačnosti in svoj prvi nastop sem dobesedno odsanjal. Tema je seveda bila Pravno pravilo, ker je s tem pač najlepše začeti, a to ni bistveno. Kako so me dojemali slušatelji, seveda ne morem oceniti, a kar nekaj let sem v predavalnico rad odhajal. Po pravici povedano še danes, če le lahko ostajam pri svojem klasičnem repertoarju.
Neverjetno skorajda pa je, kako se je spremenil način podajanja snovi. Takrat, ko sem začel, je bila glavni pripomoček velika dvojna tabla, ki si jo lahko premikal tako, da je ena ploskev drsela za drugo. Malce kasneje sem se sam sebi zdel neverjetno napreden, ko sem si natisnil prosojnice in tiste nesrečne folije metal na grafoskop. Danes ga verjetno v nobeni predavalnici ni oz. mladež za to napravo sploh ne ve več. Nato je prišel „neverjetni“ Powerpoint in projektorji iz računalnika, pa prenosni mikrofoni in kar je še tega. Tu nekje, priznam, sem se mentalno ustavil. Ker so mi takšna predavanja redkejši dogodki, je to še vedno zadostovalo tako zame kot za študente oz. druge slušatelje. Vmes so bila določena usposabljanja, kjer si izvedel za kakšne dodatne aplikacije in prijeme, a ker se držim pravila, da „če ni pokvarjeno - ne popravljaj“, so moje datoteke ostale več ali manj enake. Primeri iz doživete prakse in življenjske izkušnje (in teh je bilo vedno več), vpletene v predavanja in vaje, so ostajale kot nek poseben dodatek, ki so ga dobili tisti, ki so te poslušali „v živo“. Kot drobne skrivnosti, ki si jih včasih delimo tisti, ki nas druži skupno zanimanje za neko temo. Te zadeve so ostale kot oblački v spominu slušateljev, občasno kot drobna stranska notica v kakšnih zapiskih, a praviloma ne kaj več kot to.
A pogosto so prav te posebnosti ostale v spominu in kar nekaj moji nekdanjih študentov me občasno podreza, da jih je najbolj „vrglo“, ko sem na začetku napisal na tablo „Micka je k..ba“ in nato še pet vrednostnih sodb, ki prikazujejo prehod med moralnimi in pravnimi vrednostnimi sodbami. Vzete izven konteksta predavanja bi seveda lahko bile razložene na različne načine. Danes še toliko bolj, ker se tudi pri nas že nakazuje nekaj, kar v ZDA imenujejo „woke“ in s tem povezano „cancel“ kulturo in pomeni, enostavno povedano, da te lahko kakšna neustrezna izjava spravi tudi ob možnost javnega nastopanja in občutno okrni celo zasebno življenje. Ob tem se mi znova in znova pojavlja v mislih tisti prizor iz Partljičevega dela Moj ata socialistični kulak, v katerem oče pravi: „sedaj je svoboda, sedaj moramo biti previdni!“ oz. v neki različici „sedaj je svoboda, zdaj moramo biti tiho!“. Danes je pač potrebno paziti, kaj se reče, ker se to lahko razlaga na različne načine in to redko na benevolenten način.
Sedaj, ko so se predavanja in skorajda celotna siceršnja medosebna komunikacija prenesli na medmrežje, družabna omrežja, Zoome, MSTeamse, Skype in kar je še tega, se je svet resnično spremenil. Če je včasih v oštarijah družba malce „pošimfala“ čez oblast in se ob tem zgolj malce ozirala čez ramo, če se v bližini ni nahajal kak Ivo Balila (tisti ki ne ve, naj „pogugla“), je danes mogoče vsako tovrstno debato ali izjavo natisniti, „deliti“, „retvitati“ itd. itd. Posledice so seveda lahko hude in ko se enkrat plaz sproži, se je težko potegniti nazaj. Pošteno povedano, danes ti tudi kaj dosti ne pomagajo opozarjanja na kontekst, okoliščine in kar je še takšnih reči. Tudi, če se doseže celo sodna odločitev in objava, je takrat ta stvar že tako daleč, da zdravilnega učinka ni več. Primerov za to najdete celo vrsto in kaže, da bo zgolj še huje.
Zdi se mi, da je to v pravni znanosti še posebej nevarno. Ko se pogovarjamo recimo o koncepciji kaznivega dejanja posilstva, ki je v zadnjem času ponovno aktualna, si zlahka predstavljam, da bi koga, ki ni iz „naših krogov“ celo znanstvena razprava resnično zmotila. Kakšna neprevidna ilustracija ekstremno kompleksnih dejanskih stanov v tej zvezi, bi zlahka privedla do ekscesa, pa čeprav je takšna razprava pomembna in nujna. V pedagoškem delu, kjer moraš zadeve pogosto karikirati in jim dati poudarke, ki sicer ne pridejo do izraza, je to še toliko bolj delikatno. A študentom moraš prikazati včasih hudo in pretresljivo realnost, da bi lahko razumeli, da pravo ne obstaja zgolj kot umetelni in nevtralni pravni pojmi ter besedne zveze v knjigah in drugih pravnih virih. Takšna je pač narava prava, ki pogosto razkrije najbolj temačne plati človeškega življenja.
Ko sem ob tem usposabljanju spoznal, kako lahko uporabljam razne pripomočke, kot so Jamboard, Kahoot, Prezi itd., seveda vidim izrazite prednosti pri podajanju snovi in vključevanju slušateljev v dogajanje. V predstavitve lahko dodajaš nešteto slikic, interakcijskih vsebin, filmčkov, oblikuješ kvize itd., karo prispeva k dinamiki in verjetno dojemanju tistih, ki jih poskušaš vzpodbuditi k razmisleku. A zlasti pri predavanjih, ki potekajo na daljavo in se celo snemajo, takšen občutek me pač preveva, sem bolj „sterilen“, ker pazim, da se ne bi v stvar vpletla kakšna informacija, ki si jo lahko v svojevrstni intimi predavalnice, še lahko posredoval. Ta zadržek obstaja tudi, ko komuniciraš preko raznih klepetalnic in se odzivaš na vprašanja.
Ne dvomim, da bo sedanjost in bližnja prihodnost odprla mnogo novih pravnih problemov na tem področju. Del bo povezan tudi z zgoraj načetimi vprašanji in potencialnimi tožbami. Po mojem ne tako daleč naprej, mogoče z oblikovanjem algoritmov in podobnih reči, ki bodo na podlagi posnetih predavanj nekega profesorja, generirali njegovega robotskega dvojčka in paradoksalno vzpostavili virtualno (in nujno sterilno) konkurenco živim predavateljem. Ker je danes profit maksima vsega, bo kdo gotovo zavohal, da to hkrati pomeni, da se ni potrebno ukvarjati s vsemi človeškimi napakami zaposlenih v teh poklicih, ne njihovimi kapricami, ne z njihovimi fizičnimi sposobnostmi, da o plačah niti ne govorimo. Prvi korak zaradi zgoraj navedenih zadržkov smo že naredili, ker s takšno sterilnostjo in samocenzuro na nek način postaneš svojevrsten hologram brez prave, brez človeško nenavadne in celo sporne vsebine, ki spremlja vsakega od nas.
Kakšne ljudi bodo v pedagoškem procesu „naredili“ ti hologrami, ve samo prihodnost. Sam, po pravici povedano, po sedanjih predavanjih na daljavo nikakor ne doživljam enakih občutkov kot prej. Resda ni več fizične utrujenosti (včasih sem ob kakšnem peturnem predavanju izgubil celo nekaj telesne teže), a tudi ni tistega polnega občutka miselne povezanosti z resničnimi ljudmi iz krvi in mesa ter zadovoljstva nad svojim prispevkom.
AI različica predavatelja ne bo imela ne enega ne drugega. Dobro zanj ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
