Justum et tenacem propositi virum
non civium ardor prava jubentium
non voltus instantis tyranni
mente quatit solida.1
Paradoks cele zadeve je, da je do eksplozije pravzaprav privedlo nekaj, kar v javni razpravi zahtevajo vsi – ekstenzivna uporaba državne prisile pri varnosti cestnega prometa. Mariborski radarji so namreč prav to – pretirana uporaba državne prisile (kaznovanja). Kakršnokoli slepomišenje bi na tem mestu bilo preprosto nepošteno. Ne trdim, da je dodatno revolt vzpodbudilo dejstvo, na katerega sem že opozoril in sicer nesporno vprašljivo kovanje dobička v zasebnem interesu z javnimi sredstvi in seveda vsesplošno stanje v državi, a iskrica, ki je odprla ta vprašanja je bil preprosto odpor po tako velikem posegu v svobodo prebivalcev Maribora.
Med demonstracijami in »huligani«, ki izkoriščajo slednje za izživljanje svojega nasilja je podobna primerjava, kot med demokracijo in nebrzdano zlorabo državne oblasti. Gre za odnos med okoljem, ki stremi za močjo argumentov in uporabo argumenta moči.
V tem je po meni srž problema.
Kot vse demokracije zahodnega tipa je tudi slovenska v okviru temeljnih ustavnih standardov, ki se odražajo tudi skozi našo Ustavo, koncipirana tako, da zajema dve komponenti – formalno in materialno. Formalna komponenta demokracije so trajne in institucionalizirane oblike in načini vplivanja na izvrševanje državne oblasti in njeno oblikovanje. Po domače povedano, institucije kot so Državi zbor, Vlada, sodišča itd. in načini vplivanja na delovanje slednjih, kot so najprej volitve, nato pa še celo število možnosti vplivanja na izvrševanje oblasti od referenduma do upravnega spora. Te zadeve je dokaj enostavno spreminjati in vzpostavljati s pravnimi akti različne moči – od Ustave do zakonov.
Večji problem je materialna komponenta demokracije, ki pa je nekaj popolnoma drugega in katere s pravnimi akti ne moremo vzpostavljati, lahko jo kvečjemu vzpodbujamo in vzgajamo. V učbenikih teorije države boste naleteli v tej zvezi na izraze, kot so emancipirani državljan, aktivni državljan in podobno. Če je emancipiranost zavedanje o enakopravnosti in s tem vrednosti, ki jo ima državljan v neki družbi, potem to za sabo vleče celo vrsto pravic v odnosu do drugih sodržavljanov, zlasti pa dolžnosti, ki jih imamo drug do drugega v družbi.
Demokracijo se ne udejanja samo vsaka štiri leta na volitvah, temveč vsak dan in vsepovsod. Demokracija v svojem materialnem pomenu besede je, da se obnašamo do vseh stvari, ki so povezane z našo skupnostjo, državo in javnim življenjem in premoženjem, kot bi v sodobnem jeziku rekli pro-aktivno, torej, da odreagiramo še preden pride do nevarnosti ali konfliktov.
Državljani Slovenije in upam, da si to znamo priznati, na tem osebnem, mikro nivoju nismo najbolj hrabri, čeprav niti približno nismo neumni. Zaradi zgodovinskih izkušenj smo pogosto postavljeni v pozicijo, kjer molčimo, čeprav bi morali nekaj povedati ali celo zakričati. Pogosto iščemo nekoga, na katerega se bomo lahko oprli in vanj verjeli in kar je najhuje, pogosto ga tudi najdemo. Naj bo to bogat sorodnik, vplivni politik, stric (sic), neka ustanova ali javna oseba takšnega ali drugačnega tipa – skratka, najdemo si svojega malika in mu sledimo. Od njega pričakujemo rešitve in odrešitve in seveda, da bo reševal vse naše težave in probleme. Se vam zdi znano?
Na žalost, na takšen način ne moremo imeti demokratične družbe. Ronald Reagan je Gorbačova v Reykjaviku nagovoril z Leninovim citatom: »Zaupati je dobro, preverjati bolje« in ta pove ogromno. Nosilci našega zaupanja v demokratični družbi morajo to zaupanje opravičevati vsak dan in vsepovsod, naša dolžnost pa je, da na njih vedo gledamo z določeno sumničavostjo. Vsak se namreč lahko spridi.
Še več, kritičen (v smislu analitičnega razmišljanja) odnos moramo imeti do vsake stvari in si vzeti čas, da razmislimo tudi o negativnih plateh rešitev, ki se nam jih ponuja in ne jemati vsega »zdravo za gotovo«, ne glede na avtorja, ne glede na avtoriteto, ne glede na to, ali je »naš« ali »njihov«. V skupnih zadevah pač v demokraciji odločamo skupaj.
Prav takšen odnos moramo vzpostaviti do vseh nepravilnosti, ki jih zaznamo. Če vidimo soseda pretepati svojo ženo ali divjati po ulici, je naša dolžnost, da v tej zvezi nekaj ukrenemo, če nas nekdo nadleguje bodisi v službi ali doma, ali krši naše pravice, je na nas, da na to opozorimo. Enako, če sumimo, da si nekdo prisvaja javna sredstva, sprejema ali daje podkupnino, spet, ne glede na to, če je »naš« ali »njihov«. Če ne, in to mora biti vsakemu jasno, smo sostorilci.
Verjamem, da nekoga spreleti srh samo ob misli, da bi moral stopiti k podivjanemu sosedu in mu reči, da njegovo divjanje z avtomobilom po ulici, ogroža vse. A tako pač je – strah in hrabrost gresta z roko v roki. Ni enega brez drugega. Samo začasno lahko v množici izgubimo ta strah in jasno povemo, kar mislimo. A po vsaki taki »masovki« moramo živeti dalje kot posameznik izven črede, ki bi nam nudila zavetje.
V navedenem se skriva tudi odgovor na vprašanje: »Kdo je kriv, da je prišlo tako daleč?« - krivi smo mi, ker smo tako dolgo molčali. In ne bi znal tega boljše pojasniti, kot Đorđe Balaševič v pesmi »Krivi smo mi« 2
P.S.
Oblast bo sedaj ljudstvu ponudila »rešitve«, a naj tukaj velja reklo »Timeo Danaos et dona ferentes« - bojte se Danajcev, ki prinašajo darove. Če kdaj, je potrebno paziti sedaj.
[1] Pravičnega moža v njegovi volji/ne omaje zastrašujoč pogled/tirana, niti množica zdivjana,/če mu kaj nepoštenega veli (Horacij:Pesmi - Carmina 3,3, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1993, poslovenil dr. Kajetan Gantar, str.42)
[2] http://www.youtube.com/watch?v=ktehPTtr554
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
