Kadarkoli se pred pravnika postavi neki življenjski primer, se le-ta praviloma ukvarja z rešitvijo, ki jo ponujajo pravna pravila, ki tvorijo neki pravni red. To je osrednji del prava kot obrti, tisto, kar mu daje širši pomen – znanosti ali celo umetnosti (po znamenitem Celzovem reku Ius est ars boni et equi), je pogosto v ozadju – na primer razumevanje in upoštevanje celotnega pravnega sistema, sistema vrednot, ki je njegova podlaga, itd. Ta, recimo temu višji nivo razumevanja prava, deluje nekako v ozadju, kot del življenjskega sveta pravnika. »Uporabnik«, ki išče pravni nasvet ali se znajde v kakšnem sodnem postopku, je tako pogosto presenečen, ko se v zadevi iščejo popolnoma drugi elementi kot tisti, ki so bili pri njem ključni ali vsaj pomembni.
Tipični primer so recimo ločitve v civilnem postopku in seveda nasilje v družini v kazenskem postopku. Izkušnje kažejo, da je komunikacija z ljudmi v teh primerih za pravnika ekstremno naporna. Predvsem zaradi tega, ker bo prizadeti (ali oba) na široko razlagal zadeve, za pravnika pa bo le malo tega uporabnega. Sploh v času, ko so čustva močno razgreta. Tukaj je pogosto tako, da tudi, če želiš dobro in hočeš preprečiti nadaljnje stroške in muke osebe, ki bi rada rešila problem, pogosto naletiš na gluha ušesa. Najpogosteje se vedno znova vračamo na izhodišče, kdo je kriv za nastalo situacijo: »Ona/on me je prevaral-/a.« Pa potem spet: »On/ona mi ni posvečal-/a dovolj pozornosti.« In potem navadno krene pravni boj do bridkega konca, kjer se, ko se duhovi pomirijo, vsi prijemajo za glavo in sprašujejo: »Le kaj mi je bilo tega treba.« Nekako tako se zdi, da poteka komunikacija o sedanji situaciji, kjer vse kaže, da drvimo v katastrofo resnično epskih razsežnosti. Vse preveč razglabljanja o tem, kdo je komu kaj in kdaj.
Zgodovina kot znanost nam ex post facto navadno pokaže točke, ki so bile ključne za razvoj v eno ali drugo smer. Recimo atentat v Sarajevu kot točko, ključno za začetek prve svetovne vojne, ali sporazum iz Münchna kot trenutek, ko bi stvari pred drugo svetovno vojno bilo mogoče še speljati drugače, pa recimo daytonski sporazum na območju bivše Jugoslavije (te poenostavitve naj mi zgodovinarji oprostijo). Zadeve seveda niso tako enostavne, vendar dajejo pogosto neko oporo za razmišljanje, kaj bi bilo, če do teh dogodkov ne bi prišlo ali bi se odvili drugače. Zanima me, kje bo ta točka sedaj in kaj bo prinesla.
Iz pravnega študija mi je med drugim ostala v spominu trditev profesorja Boštjana M. Zupančiča, da se ljudje začnejo pogovarjati takrat, ko se jasno zavedo, da lahko v nekem sporu vsi izgubijo. Ne vem natančno, zakaj se pri večini tistih, ki v rokah držijo škarje in platno, to jasno zavedanje še ni vzpostavilo kljub jasnim dokazom, da je to tako. Spirala nasilja, ki se jasno kaže na vzhodu Evrope, nas je s svojimi zunanjimi krivuljami že dosegla – z višjimi cenami energentov, grožnjo ekonomske krize, gospodarske recesije itd. Tisti, ki nekaj vedo o teh zadevah, so že večkrat povedali, da bo samo še slabše in izboljšanja niti ni pričakovati. Kot kaže, se načrtno preprečuje tudi možnost, da bi imeli izhode v skrajni sili, in povečuje pritisk, da se še preostale države Evrope potegne v to norijo, polno resentimenta in travm iz preteklosti. To smo na našem prostoru že videli in doživeli, podobnosti so pravzaprav srhljive in imajo na območju naše nekdanje skupne države celo neposredne učinke.
Pri zgoraj navedenih primerih, na primer ločitvah, je pogosto tako, da stranke celo najdejo neke osnove za rešitev in prihodnje življenje, pa jih raznorazni prišepetovalci omajajo v prepričanjih, jim rešitve prikažejo kot neugodne zanje in podobno. Kolegi, ki se ukvarjajo z mediacijami, bi verjetno znali o tem precej povedati. Preneseno na obravnavano tematiko je takšnih subjektov precej in mi jih verjetno ni treba (ali pametno) naštevati ali imenovati. Od medijev do zastopnikov takšnih ali drugačnih interesov, ki jim položaj ustreza in celo daje neposredno materialno ali nematerialno korist. Slepota, ki jim preprečuje spoznanje, da tudi oni ne bodo mogli uteči slabim posledicam, je naravnost grozljiva.
V primeru ločitve skorajda nikoli ni popolne zmage ene strani, če je o tem sploh mogoče govoriti. Kakorkoli se že razreši, vedno ostanejo grenak priokus in rane, ki se dolgo ne zacelijo in pogosto prenesejo v nova razmerja. Vseeno pa se preprečijo hujše posledice in omogoči nadaljnje življenje ter celo, čeprav okrnjeno, sobivanje. In to je samo po sebi tudi vrednota.
Neki nauk bi lahko potegnili iz tega. Dokler je še čas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
