Od tu dalje pa si moramo zastaviti nekaj resnih vprašanj. Nekaj na ravni pravil splošnega ravnanja človeške družbe in nekaj na ravni odločanja v kazenskih zadevah. Prvi segment zadeva vse nas, zadnji bolj tiste, ki se s tem ukvarjamo v okviru svojih poklicev.
Naj začnem na, za večino nenavadnem, začetku. Spolnost, kot atribut mojega lastnega odraščanja, je v moj fokus stopila relativno pozno. Danes, ko gledam lastne otroke, se zavedam, da je bila prisotna že veliko prej, a njena artikulacija je zahtevala dobesedno preskok na višjo raven bivanja, ki jo prinese odraščanje. Konkretno, nekje v sedmem ali osmem razredu osnovne šole sem sam od moških sošolcev izvedel za samozadovoljevanje in njegov učinek in svet nikoli več ni bil enak. Čustveno vzburjenje ali močna čustva do pripadnic nasprotnega spola so seveda obstajala že prej. Dokaj jasno se spomnim velike afinitete, ki sem jo čutil do neke Sabine na koncu vrtca in nekje malce pred časom zgornjega spoznanja, sem pisal z lastno krvjo (v resnici z rdečo tinto) ljubezensko pismo neki sošolki Bojani iz Sernčeve 9. A povezava najprej navedenega ravnanja z drugim je bila definitivno stvar kasnejšega razvoja.
Da se razumemo, biologija in zgodba o „čebelicah in cvetovih“ mi je bila jasna, a vseeno je obstajala ločnica med mojimi „ljubezenskimi“ občutki in prebujajočo se spolnostjo. Preseganje te ločnice je bil proces in ne katarzično spoznanje in ta proces, če sem pošten, nikakor ni zaključen, ker se kontekst tega spreminja, kot se spreminjamo sami. Tako, kot puberteta prinese prve interakcijske izzive na tem področju, jih vsa starostna obdobja na novo konceptualizirajo. Če je recimo prvo obdobje obdobje izpraševanja, kako se spolno udejanjati (enostavneje povedano, kako naj sploh pride do spolnosti), se kasneje oblikuje vprašanje, kako jo oblikovati in živeti znotraj monogamne skupnosti in, kar se bo prej ali slej zgodilo, kako do nje vzpostaviti odnos ob učinkih staranja. Tempora mutantur, nos et mutamur in illis, pač.
Od nekdaj sem imel navado, da svoje znanje poskušam najprej črpati iz literature. A če sem resnično pošten, na nobenem drugem področju človeškega življenja, ni diskrepanca med literaturo in življenjem tako velika, kot prav na tem področju. Nikjer ni objektivnega vira, ki bi lahko odraščajočemu človeku pomagal do jasne orientacije. Ker je to področje tako odtegnjeno od vsakodnevne interakcije, je nabor literature v tako širokem spektru, da nazadnje od dreves ne vidiš gozda. Od kakšnega romana Thomasa Hardya do zvežčičev pornografije, ki sem jih zasegal še kot 15 letni kadet v Sežani, je vse bolj prispevalo h konfuznosti, kot dajalo jasne okvirje.
Pri 14 letih sem se tako zlahka naučil, kako ubiti sočloveka z orožjem ali celo z golimi rokami, spoznaval taktiko, kako lahko to počnem v skupini, kako uporabljati nasilje za podrejanje drugih – za vse to je obstajala vrsta priročnikov, trenerjev, učiteljev, praktičnih vaj in ponavljanje ob vsaki uri in dnevu. Obstajala je vrsta zelo konkretnih in grafičnih knjig z ilustracijami, filmi, borilne veščine, prostori za trening - „nema šta nema“, kot bi včasih rekli. Kako sestaviti „mino presenečenja“, kako zabosti človeka tako, da njegovi kriki ne bodo zbudili njegovih soborcev, kako uporabiti prijem „hadaka jime“ in „uspavati“ nasprotnika ter podobno. Pri petnajstih sem tako teoretično in praktično že znal na več načinov ubiti ali poškodovati soljudi in nihče ni imel nobenih zadržkov me o teh stvareh učiti ali se z menoj iskreno pogovarjati.
Odnosi z nasprotnim spolom in spolnost sama pa sta ostajali na neki abstraktni, nedorečeni ravni in kar je še najhuje, pogosto v močni diskrepanci med izjavljenim in doživetim. Pogovori z drugimi stanja niso kaj izboljšali. Kot vsak mladenič v tej dobi, sem se seznanil z vsemi možnimi „recepti“, vključno z: „ne, v bistvu pomeni ja“, o „lahkosti Korošic“, da o kakšnih, ki se jih ne da javno napisati, niti ne govorim. Po drugi strani je bil s strani učiteljev prava, jasno začrtana linija – ne, pomeni ne, tema kaznivega dejanja posilstva pa večkrat in podrobno strokovno obdelana. Pogovori z dekleti te dobe, niso prinesli kaj bistveno več informacij, kot adaptacije romantične literature v raznih različicah in pogosto, kar me je še posebej presenetilo, z diametralno nasprotnim vedenjem.
Moja prirojena previdnost je tako povzročila, da je do spoja spolne potešitve in odnosa z nasprotnim spolom prišlo relativno pozno, ko sem ravno zapuščal najstniška leta. Specifična je verjetno prav ta moja izkušnja med odraščanjem, ko sem že zgodaj spoznaval kazenskopravno obravnavo ravnanj na tem področju. To je nekaj, kar je večini v tem obdobju prihranjeno, zato morajo pri tem izhajati iz drugih virov. Prav tako moja začetna spoznanja izhajajo iz konteksta neke čisto drugačne družbe in družbene ureditve. Družba se je medtem korenito spremenila. Vendar pa me je tudi kasneje ta nenavadna diskrepanca med izjavljanjem in doživljanjem precej zaposlovala in sem jo poskušal razumeti tudi s prebiranjem feministične literature. Pravzaprav je moj prvi poskus napisati resno znanstveno razpravo bilo delo „Feministična jurisprudenca“, ki je temeljilo na precej obsežni, zlasti ameriški literaturi, vključno s precej radikalno Andreo Dworkin. Objavil je nisem in ne bom, pa tudi pravna znanost s tem ni kaj bistvenega izgubila, da se razumemo.
Ta daljši uvod je po moji oceni potreben zaradi tega, ker razkriva veliko stopnjo hipokrizije v komunikaciji o spolnosti. Ta je, po moji oceni, kljub vsem družbenim spremembam, še vedno močno prisotna. Izkušnje kažejo, da tudi pri daljših partnerskih odnosih, ob nespornem konsenzu za spolnost, še vedno ostaja precejšnja zadržanost pri razkrivanju afinitet znotraj samega spolnega akta. Ne gre samo za to, česar v tem okviru nočeš, to se v resnično intimnem odnosu izrazi relativno enostavno. Včasih je bolj pomembno, a tudi težje, izraziti, kaj si pri tem (resnično) želiš. Ali, kot to pravi Louis CK, komik, ki je zaradi specifične spolne preference ob izrecnem soglasju, doživel kritiko in dobesedno ostrakizem, vsak ima „svojo stvar“. Ali jo znamo ali upamo tudi artikulirati, je seveda posebno vprašanje. A to je ključno prav pri vzpostavitvi soglasja med spolnima partnerjema ali partnerji.
Ti komunikacijski problemi namreč postavljajo precej vprašanj v odnosu do nove koncepcije kaznivega dejanja. Ta bo namreč temeljila na izhodišču, če prav razumem sedanjo razpravo, koncepta afirmativnega soglasja (ja, pomeni ja) in ne modela prepoznavne zavrnitve (ne, pomeni ne). Slednji daje, pri tem citiram avtorje empirične študije pravosodne prakse v zvezi s kaznivimi dejanji posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe „jasnejše napotke naslovnikom za ravnanje: upoštevaj veto in se ustavi.“ Kar je zame, kot sodnika, še bolj pomembno – spet citat: „Z vidika rekonstrukcije dogodka v sodnem postopku je vprašanje jasno izražene zavrnitve bistveno bolj čvrsta oporna točka, kot razprava o tem, ali in zakaj je bilo v danih okoliščinah mogoče sklepati na obstoj soglasja“.
Kot navajajo avtorji omenjene študije, naj bi bil za nekatere model afirmativnega soglasja v moralnem in vzgojnem smislu primernejši in v tej smeri očitno gremo. A sam sem že pri pretiranem opletanju s pravno ureditvijo izrazito zadržan, pri posegih kazenskega prava, ki je ulitma ratio ali skrajno (pravno) sredstvo, pa še toliko bolj. Pravo lahko, kot to kaže recimo ideja o socialnem inženiringu (social enginering) Roscoa Pounda, razumemo kot sredstvo udejanjanja in usklajevanja posamezne vrste družbenih interesov, a je potrebno pri tem biti zelo rahločuten.
Dovolj izkušenj imam s sojenjem v teh zadevah, da lahko rečem, da so še posebej težavna. Izpovedi udeleženih so nujno nepopolne, ker se morajo boriti s številnimi družbenimi tabuji in osebnimi zadržki, dojemanje dogajanja je že v osnovi praviloma drugačno, zaradi številnih drugih okoliščin, tudi zaradi nesporno psiholoških in bioloških procesov, ki potekajo ob spolnem dogajanju, če izpustimo običajne krivce, kot so alkohol in podobne substance. Pri tem mora biti sodnik tudi posebej obziren do žrtve in nenazadnje do drugih udeležencev v sodnem postopku. In tudi drugi akterji pri tem imajo podobne zadržke in značilnosti, ki ovirajo neomejeno in ključno komunikacijo. In ta je za razumevanje dogajanja nujna.
V bistvu je pogosto tako, da je še najmanj sporno reševanje vprašanja, ali je prišlo do penetracije spolnega uda, to se da razrešiti z enostavnim odgovorom. Več težav pa povzroča prav ugotavljanje ostalih okoliščin, ki pa jih je treba ugotoviti, pa če to hočemo ali ne. Na primer, če sprašujem oškodovanko o okoliščinah ropa, bo ta zlahka navedla vse ostalo, kar se je dogajalo pred in po tem, ker je že v osnovi bila „porinjena“ v dogajanje, ki ga je usmerjala volja storilca. Pri oškodovankah ali oškodovancih teh kaznivih dejanj pa poteka predhodno preizpraševanje in pogosto prikrijejo nekatere okoliščine, ker se bojijo, da bi bile razumljene kot nekaj, kar je prispevalo k storilčevemu ravnanju. To pa posledično povzroča določeno neprepričljivost ali pomanjkljivost izpovedi. Tog in formalni postopek in sam nastop pred popolnimi in namrgodenimi tujci ter ob prisotnosti potencialnega storilca so že same po sebi okoliščine, ki vplivajo na izpoved. Kako šele pri dejanjih, ki razkrivajo nekaj, kar pogosto sami sebi ne želimo v celoti priznati ali razkriti. Verjetno vam ni potrebo razlagati, kako težko je ustvariti pri taki priči vzdušje, da se sprosti in izpoveduje brez zavor, brez občutka vnaprejšnjega obsojanja, kar je seveda naloga sodnika. Da to predstavlja poseben napor, mi verjetno ni potrebno razlagati.
Ugotavljanje obstoja izjave volje do spolnega odnosa bo takšne zadeve, tako ocenjujem, še dodatno izpostavilo. Miselni eksperiment si pravzaprav vsak, ki je imel spolne odnose z drugim, napravi sam. Pomisli naj, kdaj točno je bilo v dogajanju s strani obeh jasno izraženo, da obstaja pripravljenost do spolnega odnosa. Je bilo to povedano eksplicitno – greva sedaj seksat ali s konkludentnim ravnanjem (dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o obstoju in vsebini volje)? Mimogrede, slednje je potencialno lahko že samo po sebi kaznivo. In sedaj poskusite to povedati svojemu partnerju in ga vprašajte o istem.
Da bi koncept takšnega dejanja „uspel“ v kazenskopravnem smislu, bi pravzaprav bila potrebna temeljita sprememba v medčloveški komunikaciji. Ne vem, mogoče je celo prisotna, pa mi še ni razkrita, ker pač nisem več v „obtoku“, doma pa smo lahko eksplicitni. Dejstvo je, da se je odnos do spolnosti spremenil, da se je spremenila vloga obeh spolov, da so se povečala (tako vsaj upam) opolnomočenja žensk in istospolno usmerjenih, da smo iskreni do lastnih spolnih referenc in da je spolnost izven družbenih tabujev.
Tako lahko samo upam, da ne gre zgolj za reakcijo, ker si je, kot pravi Damjan Korošec v Pravni praksi „slovensko pravosodje ... grdo zakuhalo neobvladljivost nepatološkega spanja žrtve spolnih deliktov s kontraproduktivno neobičajno restriktivno razlago zakonskega znaka slabosti človeka in posledično še vse analogije intra legem v inkriminaciji spolnega napada na nemočno osebo iz člena 172/1 KZ-1 ("slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se [žrtev] ne more upirati")“. Da gre za nekaj, kar ima podlago v družbeni stvarnosti in komunikacijski realnosti. Da ni nekaj, kar se v Sloveniji pogosto pojavlja, da v bistvu kazensko procesno problematiko (problem dokazovanja) poskušamo sanirati s preoblikovanjem znakov kaznivega dejanja (KD), torej na materialno pravni način (tipični primeri so spreminjanje opisa KD zlorabe položaja po 240. členu KZ-1, oblikovanje KD poslovne goljufije iz 228. člena KZ-1 in podobno).
Mogoče je čas že zrel za to, pa sam tega ne prepoznam. A če lahko danes oba spola enakopravno, brez problema in dobro usposobljena prerežeta vrat „teroristu“ ob obrambi slovenske demokracije v Hindukušu(1), kaj pa vem, smo mogoče že res tam, da si znata jasno povedati in izraziti voljo po spolnem odnosu. Ker to bo sedaj ključno.
(1) Parafraziram izjavo pokojnega obrambnega ministra ZR Nemčije Petra Strucka, da se varnost Nemčije brani tudi na Hindukušu (Die Sicherheit der Bundesrepublik Deutschland wird auch am Hindukusch verteidigt)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
