Prav tako je jasno, da je ravnanje z odpadki v tej naši potrošniški družbi ena najbolj kočljivih dejavnosti, ker ustvarjamo tako ogromne količine odpadkov, da je že na prvi pogled očitno, da morajo pri tem nastajati težave. Samo v našem gospodinjstvu se raznorazne embalaže in podobnega vsak teden nabere za tri do štiri velike plastične vreče, pa se mi zdi, da z nakupi in porabo nikakor ne pretiravamo.
Sam odpadke tudi pridno razvrščam in mečem v ustrezne koše, čeprav mi je to kar mrzko. Ločevanje odpadkov razumem tudi kot dokaj perfiden način, da smo brez plačila vključeni v neko proizvodnjo sekundarnih surovin. Moja skepsa na tem področju izvira iz dejstva, da pri vsej pozornosti, ki jo namenjamo ločevanju odpadkov, še nisem opazil enako intenzivnega promoviranja manjše uporabe embalaže. Potrošnja pač poganja gospodarstvo, gospodarstvo pa vedno poskuša zmanjševati stroške. Tako smo včasih nezavedno in iz pozitivnih nagibov vključeni v neko dejavnost, ki kuje dobičke na naš račun. A to je neka druga zgodba.
To omenjam predvsem zaradi tega, ker dogajanja v Kemisu ne moremo opazovati ločeno od konteksta, v katerem sodelujemo vsi – odpadki so nujen sestavni del našega življenja. In prav potrošnja, ki poganja gospodarstvo, tudi pospešuje in vzporedno s proizvodnjo omogoča nastanek odpadnih materialov. Vsako takšno dejavnost »plačamo« s povečanjem količine odpadnih snovi. In te so, to ve vsak, ki je kdaj stopil v kakšen industrijski obrat, neizogibno nevarne za okolje – od olj, kislin in drugih kemikalij, vse, če se jih neobdelane spusti v okolje, povzročajo škodo. A to seveda vemo.
Zaradi te nevarnosti so bile že zdavnaj oblikovane ustrezne inštitucije in pravne podlage, od zakonov do posamičnih odločb. Njihov namen je ukvarjanje s temi težavami in preprečevanje posledic, kakršne so nastale v omenjeni zadevi. Od državne do lokalne ravni so vzpostavljene varovalke in prepreke, da do tega ne more priti. Tudi to nam je znano.
Toda ta del ureditve, ki poskuša delovati pravnopreventivno, je v družbeni zavesti pogosto odrinjen na rob, še več, takšno delovanje je predstavljeno celo kot ovira za razvoj. Večkrat se lahko sliši, da državni organi še niso izdali okoljevarstvenega soglasja takšne ali drugačne vrste ali drugih dovoljenj in drugih odločb, katerih osnovni namen je ugotavljanje vpliva nekega posega tako v naravno kot družbeno okolje. Enak odnos je vzpostavljen do tistih, ki aktivistično delujejo na področju varovanja okolja. K temu je treba dodati še karakterno značilnost »navadnega« prebivalstva, ki ima očitno tako tolerančno območje, da ne zmore aktivnega delovanja, dokler ga k temu ne prisili nastanek konkretne škode.
Tako je tudi s Kemisom. Kot priseljenec v te kraje za njegov obstoj niti nisem vedel. Bolj mi je (dobesedno) padel v nos smrad z bližnje vrhniške deponije, katere vonjav smo ob ustreznem vetru deležni v predelu vrhniških nakupovalnih centrov. Priznam tudi, da se mi je nekje v ozadju zdelo malce nenavadno, da je tako blizu Ljubljanice tako obsežen predel, kjer je več podjetij z dejavnostmi, ki jih ne moremo šteti ravno za čiste, če se dokaj milo izrazim. Tudi zaradi tega, ker sem v času mladinskih delovnih akcij v brigadi Šiška - Kavadarci leta 1979 ročno prekopal kakšnih 50 metrov kanalov ob današnji avtocesti med Ljubljano in Vrhniko in videl, da je ta šotasta zemlja zelo prepustna in različna, od štajerske ilovice in laporja. Prav tako sem vedel, da Industrija usnja Vrhnika uporablja hudičevo nevarne kemikalije, in bil seznanjen z delovanjem na tem področju, a sem imel zagotovila, da so zadeve ustrezno urejene. In tudi sicer v svojih vsakdanjih stikih s sovaščani teh težav nisem zaznal, če odmislim zgodbe, povezane z določenimi zbiralci odpadnih materialov.
Precej hitro po požaru se je začelo razmišljati tudi o odgovornosti vpletenih in tistih, ki so bili dolžni skrbeti za varnost. Po naravi stvari se je več ljudi obrnilo tudi name. In ob njihovem pripovedovanju je jasno, da so obstajali številni elementi, ki kažejo, da so ekološke nesreče v tem kraju bile in so še kako verjetne, pa tudi, da vzpostavitev teh dejavnosti ni bila vedno v okviru zakonskih določb, ampak je dostikrat temeljila na golem koristoljubju. Milo rečeno.
Seveda so me spraševali, kakšne so možnosti za pregon odgovornih in kaj se da s tem v zvezi storiti. In seveda sem, kot je moja dolžnost, ljudi napotil na ustrezne institucije. Toda nečesa kazensko pravo zanje ne more storiti: preprečiti požara v Kemisu. Ta se je že zgodil. Tega ne more storiti tudi glede drugih stvari – od domnevnih ilegalnih deponij do dovoljenj za odlaganje odpadkov na neustreznih krajih. Tudi ne ublažiti posledic, ki se lahko pokažejo kasneje, tako na ljudeh kot v okolju. Tega kazensko pravo ne more popraviti.
Danes je bolj ali manj jasno, da mora biti družbena aktivnost intenzivna prav na področju varovanja okolja. Tukaj je torišče, kjer se bodo v prihodnje iskali odgovori na vprašanje soodvisnosti in družbene organizacije. Prav pri tem je treba delovati pravočasno in odločno, ne pa čakati, da se nekaj zgodi.
Vedno znova pravim, da je takrat, ko stvar pride pred kazenskega sodnika, že prepozno. In to si resnično velja zapomniti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
