Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.
Seveda to hkrati pomeni, da si soočen tudi z izzivi, ki jih takšna interakcija vsebuje. Artikulacija tega, kar nekdo ve ali želi povedati, je odvisna od tega, koliko je posameznik intelektualno opremljen, elokventen in seveda pripravljen povedati. V prejšnjih časih, ko ni bilo snemalnih naprav, pa je to bilo povezano še s tem, koliko je prejemnik, beri sodnik, znal ubesediti v nareku na zapisnik. Sam sem s slednjim vedno imel težave, za razliko od nekaterih kolegov, ki so me na začetku sodniške poti presenetili s skorajda popolnimi povzetki tudi večurnih zaslišanj prič. Prav zaradi tega sem bistveno bolj kot nekateri naklonjen zvočnem snemanju obravnav, pa četudi so magnetogrami (ali »prepisi zvočnega zapisa«) kasneje bolj zahtevni za branje, ker niso tako strukturirani in organizirani, kot so lahko kvalitetni povzetki. Ker pa se lahko zaradi snemanja bolj posvetim zaznavanju udeležencev, je ta slaba lastnost magnetogramov nekaj, kar pač vzamem v zakup.
Zanimivo je pravzaprav, da se tehnike zasliševanja, kljub temu da sem svojo pot začel kot policist, oz. kot se je temu reklo takrat, miličnik, nisem nikoli učil oz. nas tega niso učili. Bilo je sicer nekaj te snovi v okviru kriminalistične taktike in metodike ter psihologije, kar sta bila predmeta v takratni srednji šoli, vendar ne v takšni meri, ki bi bila verjetno potrebna. Če pri tem računamo še našo takratno starost, za katero je značilno, da šele išče ustrezno formo splošnega komuniciranja, je jasno, da se kaj dosti niti ni bilo mogoče naučiti. In ne, niso nas učili niti znamenite »tretje stopnje« zaslišanja – saj veste, tisto z lučjo, usmerjeno v obraz osumljenega, privezanega na stolu v zakajeni policijski pisarni, s prisotnimi kriminalisti z zavihanimi rokavi srajc.
Tako je bila tehnika »zbiranja obvestil« v predkazenskem postopku pač prepuščena praksi, to je temu, kar si potem na terenu poskušal izvedeti od različnih oseb in potem pisal različne uradne zaznamke o zbranih obvestilih. Kaj hitro sem ugotovil, da mi takratna introvertiranost ni pretirano koristila pri tem. Moji takratni mentorji, t. i. vodje varnostnega okoliša, kot so bili Traper, Črepinko, Ribaš, Golob in še nekateri, so k zadevi pristopali bistveno bolj sproščeni, lahko bi rekel, na ljudski način in znali ne samo poslušati, ampak tudi slišati tisto, kar so jim ljudje govorili. A tudi ta kvaliteta je izvirala iz njihovih osebnosti, ker so bili tudi sicer komunikativni in radi v družbi, in ne iz nečesa, kar bi se učili oz. naučili. Vsakemu te lastnosti pač niso dane.
Ko sem se kasneje lotil študija prava, spet tej problematiki ni bilo namenjeno kaj dosti pozornosti. Če bi se izrazil pravno teoretično, se pri študiju prava praviloma giblješ na ravni zgornje premise pravnega silogizma, beri razumevanju pravnih besedil, in ne na ravni spodnje, ki terja razumevanje pravno relevantnih dejstev življenjskega primera. Vse, kar se praviloma naučiš, je prepoved določene vrste vprašanj (sugestivna, kapciozna), ne da bi se kaj dosti poglabljal v to, kako od spoznavnega vira sploh pridobiti informacijo, ki jo za odločanje potrebuješ. A ker se da skozi študij zlahka priti brez tega, me to kaj dosti niti ni motilo.
Tako sem šele takrat, ko sem sedel za sodniški pult, ugotovil, kako pomanjkljivo je moje znanje na tem področju. Še zlasti v primerih, kjer je bilo jasno, da so določene razlike med lično zapisanimi uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih in zapisniki zaslišanj v preiskavi ter tistim, kar je priča ali obdolženi pripovedoval na glavni obravnavi. Tako sem občasno bil prav obupan, ko mi te stvari nikakor niso »šle skupaj«, in hlepel po materialnih dokazih, ki bi te nejasnosti odpravile. Seveda je slednjih praviloma manj, kot si želiš, in je kazenski, pa tudi kak drug sodni postopek, še vedno bolj vezan na izpovedi prič.
Mačehovski odnos do problematike ugotavljanja dejanskega stanja, na katerega je opozarjal že v času študija prof. Boštjan M. Zupančič se je na srečo v zadnjih desetletjih začel spreminjati. Zaradi vse več adversarnih elementov v kazenskem postopku je postala potreba po tem vse bolj izrazita. Pojavilo se je več literature, ki se ukvarja s tem, tudi pri izobraževanjih je bilo zaznati več poudarka tej temi in upam, da se bo ta trend nadaljeval. Literatura na to temo se namreč hitro razgrabi – tako recimo ni nikakršne možnosti, da bi še kje našli kak izvod knjige Katje Šugman Stubbs in Primoža Gorkiča Dokazovanje v kazenskem postopku. V sodstvu imamo sicer interno literaturo, ki se imenuje Opomnik za vodenje kazenskih postopkov, ki pokriva večino teh vprašanj, a le-ta ostaja v elektronski obliki, ki je sam, ki sem še dokaj analogen in imam raje fizično knjigo v roki, ne cenim kaj dosti.
Zato sem bil resnično zadovoljen, da se je avtor Janko Marinko, sicer višji sodnik, odločil izdati knjigo z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? – Ugotavljanje dejanskega stanja (Izbrana poglavja),1 ki se ukvarja prav s temi vprašanji. Pretežni del precej obsežne knjige (čez 400 strani) je namreč posvečen prav problematiki zaslišanja ter obravnava tehniko samih zaslišanj in tudi opozarja na možne napake oz. okoliščine, ki vplivajo na priče in zasliševalce, ko poskušajo pridobiti za postopek pomembne informacije. Pri prebiranju sem zlahka prepoznal nekatere napake, ki sem jih sam storil, pa tudi nekatere zadeve, ki sem jih po intuiciji dobro izvedel. Dobro je vedeti, da lahko intuicijo nadomestiš z znanjem, če le imaš ustrezno literaturo.
Dokazni postopek v okviru glavne obravnave je, če povzamem, postal bistveno bolj pomemben kot nekoč. Ne nazadnje se praviloma šele na glavni obravnavi lahko »razpravljajoči« sodnik, pa tudi obramba, posveti videnju tožilstva in virom oz. podlagi obtožbe in jih sama preizkusi. Priče oz. pridobivanje informacij od prič, naj bo še zaradi takšnih in drugačni razlogov pomanjkljivo, bodo še vedno tvorili glavnino dokaznega postopka in je zato več kot potrebno, da se posvečamo tudi tehniki tega.
Sam se bom gotovo okoristil s tem znanjem. Edino, kar si moram resnično izbiti iz glave, je, da naučeno ne uporabljam pretirano doma. Skušnjava je velika. (In za božjo voljo, ne jemljite zadnjega stavka pretirano resno.)
1 Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
