Radikalne ideje, kar je marksistična ideologija v času svojega realnega vpliva nedvomno bila, vedno potrebujejo osrednji lik, na katerega se usmerijo pričakovanja množic. Predstavljajo si, da ta človek ve, kaj počne, četudi je ob nekaterih njegovih izjavah mogoče občutiti rahlo nelagodje. Zmerne ideologije (če kaj takega sploh obstaja) takšnih person niti ne premorejo. Ne potrebujejo nekoga, ki bo narodu obljubil: »Državo bomo poskusili čim bolj umirjeno peljati v boljšo bodočnost.« Ali pa le za kratek čas, samo da se takšna država izvleče iz kaosa, ki ga je povzročil kak zagretež, opisan na začetku odstavka. Tako so bili ti liki vedno povezani z določeno mero avanturizma in neke vrste romantike, zaradi česar imajo še danes simbolni pomen, kakršnega ne premorejo niti bistveno pomembnejše osebe iz zgodovine. Pomislimo samo na Che Guevaro, čigar silhueta krasi majice mladostnikov, ki pogosto niti ne vedo, za kaj se je zavzemal …
V sinovem učbeniku Državljanska in domovinska vzgoja ter etika sem prebral definicijo, da naj bi bil komunist »privrženec ideje, da lahko ena skupina ljudi, ki si za neko obdobje nasilno prilasti vso oblast, nadzoruje družbo in doseže, da bodo vsi ljudje enaki«. Priznam, da me takšne perfidno zavajajoče poenostavitve žalostijo (in upam, da povprečnemu bralcu tega ni treba posebej elaborirati), še zlasti, ker mladi na najpogostejših zadetkih internetnih iskalnikov (Wikipedia, BusinessDictionary.com, Merriam Webster) najdejo vsebinsko precej bolj ustrezne definicije in poudarke. Ne žalosti me zato, ker bi se sam zavzemal za »diktaturo proletariata«, temveč zato, ker se s tem po nepotrebnem izgublja tisti vidik marksistične misli, ki ga Arthur Kaufmann imenuje »humanistični ton marksizma«, v soglasju z Radbruchom pa navaja, da je ta ton v »konkretni utopiji« popolnoma pomirjene in pravične družbe. Dodaja opis:
»Marxov obrazec za ta 'realni humanizem' je kategorični imperativ, da spremenimo vse razmere, v katerih je človek ponižano, podjarmljeno, zapuščeno, zaničevano bitje. To naj bi bil korak v 'človečno družbo', v 'kraljestvo svobode', v katerem se bodo končno izpolnile 'stvarne zahteve naravnega prava'.«(*1)
Zgodovinsko razsežnost ne samo družbe, temveč tudi države, drugih človeških skupnosti in posameznikov tvori množica idej. Vse to je del naše civilizacije, ker, če parafraziram Radbrucha, »na koncu misli najdemo njeno nasprotje«. Če bi hotel biti malo nagajiv, pa lahko spomnim, da je zgodovina človeštva lahko razumljena tudi kot dialektična spirala, kjer se iz teze in antiteze izpelje sinteza na drugem kvalitativnem nivoju. Pri tem je moje razlikovanje od marksizma (in seveda nemškega idealizma) predvsem v tem, da je gibanje lahko tudi retrogradno. Marksistična ideja ima vsaj to pozitivno noto, da v opisanem cilju vidi družbo enakopravnih v okolju, v katerem ni eksistenčnih konfliktov. Končna posledica je, tako marksisti, prenehanje potrebe po pravu kot sistemu prisilnega urejanja družbenih odnosov, tj. znamenito »odmiranje prava«.
Tisti, ki nismo bili pretirano obremenjeni z določeno ideologijo, lahko v pojavnosti ekstremov najdemo pozitivno. Dejstvo je, da so prav vsa tragika in posledice nacistične ideologije zgodovinsko omogočile konsenz o odločnem zavzemanju za človekove pravice in ne nazadnje tudi nastanek mednarodnih pravnih (sic!) aktov, ki omogočajo vsaj omejeno moč prisile tudi do posameznih držav. Prav tako je kapitalizem moral v strahu pred grožnjo socialističnih držav, zlasti Sovjetske zveze, kompenzirati ekscese, ki iz njega nujno izvirajo. To danes, ko te grožnje ni več, postaja dokaj očitno. In navsezadnje, kar ohranja moje upanje: delovanja ideologij so pri vsakem od nas vzpostavila zavedanje o nevarnosti totalitarnih sistemov.
Ljudje smo rojeni v nekem zgodovinskem kontekstu in vzgojeni v duhu nekega časa. Naš mentalni horizont je, če hočemo ali ne, omejen in postaja še bolj omejen, če se pred učinki zgodovine človekove misli zapiramo ali jo celo zanikamo. Popolnoma lahko razumem, da se kak nekdanji učitelj »samoupravljanja s temelji marksizma« razglaša za velikega antikomunista, težko pa sprejmem, da odreka vsako vrednost ideji, ki jo je zagreto podajal v času drugačnega družbenega konteksta. In enako, lahko se nasmehnem mlademu zanesenjaku, ki ves entuziastičen prodaja neko ameriško politično idejo in zatrjuje, da njene pomanjkljivosti izvirajo zgolj iz dejstva, da ni univerzalno sprejeta. Nam, ki smo se do sitega in čez najedli marksistične misli, je to dobro znano: komunizem bo univerzalen ali pa ga ne bo. Res je, pripadniki moje generacije na srečo nismo spoznali strahu za lastno eksistenco v divjanju ideologij, kar so lahko občutili le nekaj desetletij starejši. Marksizem smo doživljali, ko je njegova motivacijska moč že prešla, minilo pa je tudi njegovo krvavo obdobje. Mogoče od tod izvira moje iskreno, a distancirano zanimanje za to, kakšno renesanso v modernem svetu doživljajo ideje, ki so se že pokazale za zgrešene. Zanimanje in zastopanje sta seveda različni zadevi – da me ne bo kdo označil za apologeta marksizma. Zato pa mi je blizu Radbruchov relativizem, ki je, kot pravi sam, »primeren, da deluje proti samopravičništvu, ki je običajno v tukajšnjih političnih bojih in ki želi v nasprotniku videti le neumnost in zlonamernost.«(*2)Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
