Ko si mlajši, vemo, je naše premišljevanje o posledicah naših ravnanj, manjše. Tako kot leta minevajo, prihajajo izkušnje in se gradi zavedanje o tem, kakšne so bile posledice. Nekaj tega se naučiš iz lastnih napak, nekaj iz napak drugih. Učni učinek seveda ni enak – lastne napake so pogosteje vir resničnega spoznanja. Preizkusni pilot Mark Galaj je v knjigi Čez nevidne ovire napisal verzijo reka, da se učimo na napakah v smislu, da mora vsak svoje napake narediti sam. Idealno bi bilo, da bi se učili na napakah drugih in napakah iz preteklosti, a se najpogosteje ne.
Pri delu kazenskega sodnika si pogosto soočen s takšnim ravnanjem, včasih na strani obtoženega, včasih oškodovanca (in ustreznih nasprotnih strankah v pravdah). Ob tem mi na misel najprej pride primer, ki sem ga pred leti obravnaval v Celju. Mladi moški, ki je zjutraj hitel na delo, je na klancu proti neki vasi občutno presegel hitrost ter malo po nepreglednem delu ceste zadel pešca, ki je hodil ob robu ceste. Bilo je zgodaj zjutraj in tako kot on, je tudi pokojni hitel na delo oz. na železniško postajo v vasi. Krivda je bila nesporna in odgovornost prav tako, a ko sem zadevo obravnaval, sem manj kot pravni aspekt imel v mislih, kako hitro se lahko nekaj zgodi. Spomnil sem se dni, ko sem se vozil domov, ujet v lastne misli in pogosto nisem prav zaznal, kdaj in kako sem prispel na nek kraj. Zgolj zato, ker sem razmišljal samo o sebi in svojih težavah.
V obravnavanem primeru je tako samo trenutek nepremišljenosti povzročil, da je imela zadeva grozovite posledice. Sojenje je bilo izredno čustveno, z jokom vseh ter presenetljivim in redkim razumevanjem sorodnikov. Svojevrstno je bilo tudi ravnanje obtoženega v vmesnem času od dogodka do sojenja – umaknil se je v samoto, se zakopal v študij in končal doktorat, pri tem pa, kolikor me spomin služi, še iskal odpuščanja pri sorodnikih žrtve. A nič, prav nič, ni moglo odpraviti posledic trenutka nepremišljenosti. Nenazadnje tudi ne izrečena kazen.
Zdi se, in glede tega obstaja gotovo velika količina znanstvene literature s področja psihologije, da je osredotočanje na lastne koristi povezano tudi s stopnjo nepremišljenosti v ravnanju do drugih. Ne bi se drznil postavljati trditev, ki presegajo moje znanje, a verjetno se ne motim kaj dosti. Vsekakor pa je utemeljeno stališče, da težje kot so lahko posledice naših ravnanj, manj nepremišljenosti si lahko privoščimo. Ko danes svet drvi po cesti, ne da bi upošteval, kakšne so lahko posledice, me najbolj moti lahkotnost in nepremišljenosti ravnanj ter potez, ki se vlečejo. Ljudje so razburjeni, prestrašeni, in jezni, to pa je podlaga, ki je ustvarjena za to, da se takšne nepremišljene poteze zlahka uveljavijo.
Nisem neumen, da bi se postavljal množici na pot, zato kaj več ne bom napisal. Samo to bi rekel, da bi v primeru, ki sem ga opisal zgoraj, zadostovalo, kar je kasneje ugotovil izvedenec, da če bi obtoženi za 10 km/h zmanjšal hitrost, do posledic ne bi prišlo.
Sapienti sat!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
