Celo glavni pobudniki se v kontinentalni pravni kulturi le redko ohranijo v spominu – tako se je recimo Stanovanjskega zakona prijel izraz »Jazbinškov« zakon, Zakona o omejevanju porabe alkohola »Kebrov« zakon, kaj več pa se jih, tako iz glave, ne spomnim. Malo pogosteje se osebno ime avtorja v praksi pojavi pri kakšnem komentarju pomembnejšega zakona, recimo Zobčev ali Cigojev komentar. Drugače je s temeljnimi teoretičnimi deli, ki so znana zaradi ugleda avtorja kot znanstvenika ali pa zaradi njihove uporabnosti – tukaj je prav avtor tisti, ki daje pomen, težo in vrednost takšnemu delu.
A ne glede na vso povezanost te »literature« z avtorjevo osebnostjo se praviloma ne sprašujemo o njej – avtor kot človek ostaja zunaj našega interesa. Lastnosti, ki so pomembne za medosebne odnose v človeški družbi, za kvaliteto in uporabnost nekega strokovnega dela, pač nimajo pomena. Druga stvar je, takšno je moje mnenje, kadar se literatura nanaša na razumevanje bistva prava ali postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov o njegovih osrednjih temah – pravičnosti, veljavnosti, realnosti in mnogo drugih. Takrat se zdi, da stavki, ki raziskujejo in križarijo po miselnem svetu pravnega fenomena, vsaj do določene mere razkrivajo tudi avtorjevo človeško plat, njegov siceršnji odnos do sveta, humor, čustva, celo intimno dojemanje sveta.
Redkost je, da imaš priliko poznati človeka in njegovo tovrstno delo hkrati. Dostikrat je spoznavanje takih ljudi v njihovi človeški razsežnosti pogojeno tudi s tem, ali si avtorja najprej spoznal prek dela, ki ga je napisal, ali obratno. Izkušnje so lahko prav zanimive in ne nujno tudi prijetne. Richard Bach v Podarjenih krilih takole opiše mojo dilemo:
»Če bi hotel na primer govoriti osebno z Antoinom de Saint-Exuperyjem, bi morali pokukati skozi večen oblak cigaretnega dima okoli njegove glave. Morali bi ga poslušati, kako ga skrbijo namišljene bolezni. Morali bi iti na letališče in čakati ... čakati, ali se bo danes spomnil in izvlekel podvozje?
Toda kakor hitro je Saint-Exuperyju zmanjkalo izgovorov, zakaj ne piše, in teh je bilo veliko, kakor hitro je med neredom v svoji sobi našel črnilnik in, ko se je končno njegovo pero dotaknilo papirja, je izrazil nekaj najbolj pretresljivih in čudovitih misli o letenju in o človeku, kar jih je bilo kadar koli zapisanih.«
Kdo si je pisca Malega princa v prvem odstavku citata predstavljal, kot ga je opisal Bach? Verjetno jih ni prav dosti.
Mene je recimo, ko sem se pri diplomi bolj podrobno ukvarjal z Gustavom Radbruchom, nekje proti koncu začelo zanimati, kdo je pravzaprav bil ta možakar. Njegova Filozofija prava (takrat še ni bilo slovenskega prevoda) in način, kako se je Radbruch lotil tem, je dala slutiti, da gre za človeka, ki bi ga želel spoznati. Kaj dosti takrat – kot pač je pri mladem človeku, ki je vedno malo v naglici – nisem naredil, da bi Radbrucha spoznal tudi po človeški plati.
Počasi so ob mojem spoznavanju njegovega dela prihajali tudi koščki in drobci, detajli o Radbruchu kot človeku. Da je bil minister za pravosodje v weimarski vladi in po političnem prepričanju socialdemokrat, mi je bilo seveda znano že na začetku. Me je pa globoko presunila diskrepanca med njegovim delom, ki sem ga vedno dojemal kot pozitivno v smislu vere v sposobnost ljudi in njihovo pozitivno družbeno naravnanost, ter njegovo življenjsko usodo. Ne samo, da ga je nacistični režim odstranil iz profesure, »ker ni mogoče pričakovati, da se bo brez zadržkov zavzemal za nacionalno državo«, temveč je izgubil tudi hčerko in sina. Hči je umrla v nesreči pri smučanju leta 1939 in sin, kar je še bolj tragično, kot nemški vojak pred Stalingradom decembra 1942.
Človek bi pričakoval, da bo Radbruch po tem, ko je 1945 nacistični režim dokončno padel, glede na vse doživeto in vse, kar mu je bilo vzeto, deloval bodisi zagrenjeno ali revanšistično. Pa ni. Njegovih Pet minut filozofije prava, s katerimi se (upam, da še dandanes) začnejo predavanja Filozofije prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je nastalo leta 1945 in jih ni mogoče brati drugače kot optimistično. In tudi delo Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, nastalo leta 1946, ki je pred kratkim izšlo tudi v posebni knjižici (skupaj s prispevkoma njegovega učenca Arthurja Kaufmanna in akademika, ustavnega sodnika prof. dr. Marijana Pavčnika), ohranja to, v osnovi pozitivno naravnanost. Čeprav s tako imenovano Radbruchovo formulo rešuje vprašanje, kako vrednotiti (ne)pravnost nacističnega režima, ga ni mogoče na noben način brati in razumeti drugače kot v svojem bistvu optimistično, čeprav to mogoče ni najboljši izraz. Mogoče bi bilo bolje reči, da kljub vsemu ni izgubil vere v ljudi in – v pravo.
Za potrebe recenzije zgoraj navedenega dela sem tako končno začel brati tudi biografijo o Radbruchu, ki jo je napisal Arthur Kaufmann, ki je bil njegov učenec (za nepravnike: pri nas je znan po svoji knjigi Uvod v filozofijo prava, ki je prevedena v slovenščino). In zanimivo, že kar na začetku knjige potrdi tisto, kar sem v Radbruchovem delu zaznaval sam. Kaufmann o njunem srečanju pravi: »Bila je neka svojevrstna blagost v njegovem glasu, ki je name napravila vtis. A to ni nikakor bila blagost slabotne, sentimentalne narave, temveč blagost, ki je razkrivala možato dobroto, dobroto močne, vedoče duše.« Mladega Kaufmanna je presenetilo tudi to, da je, čeprav dekan pravne fakultete, Radbruch ob slovesu vstal in mu ponudil roko v slovo. Kot pravi Kaufmann, je bila ta gesta, in to je spoznal kasneje, odraz njegove notranje drže, ne zgolj formalna olika.
Resnični velikani nadutosti pač ne potrebujejo ...
P. S.
In če smo že pri Arthurju Kaufmannu: so reči, ki jih vse življenje obžaluješ. Njega bi, na prijazno ponudbo prof. Pavčnika (človeka, o katerem bi lahko trdil enako kot Kaufmann za Radbrucha), lahko celo osebno spoznal. A takrat, bilo je v devetdesetih letih, se še nisem počutil dovolj podkovanega. In tako sem šele kasneje izvedel, da bi se lahko pogovarjala o temi, ki je nisem pričakoval – o letalstvu. Še bolj natančno, o jadralnem letalstvu, do katerega – sodeč po »Pismu vnuku Finnu«, ki ga najdemo v novi knjižici in tudi kot uvod k Radbruchovi Filozofiji prava – sva očitno gojila enak, ljubiteljski odnos.
Kako večplastne osebnosti se skrivajo za takšnimi deli.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
