c S

Noblesse oblige

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
28.09.2011 Ko sem zadnjič na tem mestu razpredal o tem, kako moramo kot udeleženci v demokratičnih procesih, zlasti kot tisti, ki posamezniku z priznanjem posebnega položaja med nami predamo svojo usodo v roke, previdni in ne smemo dopustiti, da bi si prilastil moč, ki smo mu jo dali sami, se mi je, kot oddaljen odmev, v mislih neprestano pojavljala fraza „noblesse oblige“.

Generalno gledano je vsebina reka, da „plemenitost zavezuje“, sporočilo, da s premožnostjo, močjo in prestižem pride tudi posebna odgovornost. Poseben odnos, najprej do samega sebe, nato pa še v odnosu do drugih, ki jim zgoraj navedene dobrine niso dane. Od vseh opisov, ki sem jih našel pri tem pojmu, mi je v kontekstu tega prispevka najbolj blizu prav tisti, ki opredeljuje izraz kot osebna odgovornost za javno dobrobit. Zadeva je seveda bistveno širša in, tako kot je pri vseh etičnih vprašanjih, skorajda bolj stvar občutka, kot narejenega ali naučenega delovanja.

Danes tega izraza seveda ne moremo neposredno povezovati z aristokracijo, ker se premožnost, moč in prestiž  že dolgo ne pridobivajo z dedovanjem ali rojstvom v neko okolje. Vse to lahko pridobimo z delovanjem na različnih področjih in nas pri tem lastni izvor ne omejuje, to pa je tudi smisel in bistvo demokratične in svobodne družbe. Žal pa je, ker gre za pravila delovanja, ki bi jih umestili v običaje in tradicijo, prav ta dostopnost premoženja, moči in prestiža ovira, da bi se ta pravila ustrezno razvila. Pravila lepega vedenja in etike so stvari, ki jih moraš živeti, da se vtisnejo vate kot matrika osebne percepcije. Okolje takšnega življenja pa je nujno ožje od splošne družbe in je podano bodisi v družini ali, najširše v določeni lokalni skupnosti. Kar je širše, trga rahle vezi teh pravil in razumevanja sveta.

Najbolj ilustrativen primer fraze »nobless oblige« iz moje mladosti je bila izkušnja na mejnem prehodu, kjer sem delal kot policist. V velikem avtomobilu s šoferjem je sedel en tak majhen možic, za katerega je v potnem listu pisalo da je plemič. Voznik ni imel zelene karte in je zaradi tega prišlo do zapleta in da ne bom predolg, med tem je ta gospod izstopil iz avtomobila in se zelo vljudno pozanimal, v čem je problem. Ko sem mu povedal, je šoferju mirno naročil, da stvar uredi, se opravičil meni za pomanjkljivost dokumentacije, pozdravil in sedel v avtomobil. V mojih očeh je, ker sem bil v tistem času vajen bistveno drugačnega vedenja oseb v velikih avtomobilih, iz možica postal velik človek. Še bolj potem, ko sem v takratnih različicah Lady videl, za koga je šlo.

V kontekstu mojega razpravljanja je namreč ta Človek, kljub vsej svoji moči in položaju, izkazal spoštovanje pravnemu redu, osebi, ki je predstavljala določeno državo in pomagal svojemu podrejenemu pri rešitvi problema. Pri tem pa ostal miren in ponosen, in s tem – velik.

V svojem poklicnem in osebnem življenju sem, na srečo, spoznal in delal z ljudmi, ki so podobno kot opisan gospod, znali svojo moč, položaj in prestiž živeti in uporabljati na tak način, da so iz mene »potegnili« tisto, kar včasih niti sam nisem pričakoval. Če poskušam najti neko osrednjo značilnost vseh, bi lahko rekel naslednje; imeli so moč, a tega nikoli niso niti poudarjali, še manj pa se sklicevali nanjo pri doseganju ciljev in zelo redko, če sploh, jo uporabili, ker so pri meni dosegli spoštovanje in podreditev brez nje. Imeli so položaj in naziv, a niso nikoli primerjali njihovih naslovov z mojimi. Znali so poslušati in pomagati, odgovoriti na moje še tako neumno vprašanje, ne da bi mi dali vedeti, kako neumno je bilo. Vem, da bi bili zelo užaljeni, če bi jih sedaj imenoval, predvsem zaradi tega, ker to čisto enostavno predstavlja njihov način življenja, ki ne potrebuje zunanje potrditve oz. jo v najboljšem primeru zgolj trpi. Pri tem je zato odveč omeniti, da so spoštovali tudi pravni red in verjamem, da nobenemu izmed njih ni prišlo na misel, da bi bil nad njim. In samo mimogrede omenim, da nikoli nisem imel občutka, da ob skrbi za zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje, ne bi mislili tudi na druge, tudi to je bilo, kot vse, popolnoma samoumevno.

Spoznal sem seveda tudi drugačne, tiste, ki so se ob vsaki priložnosti trkali po prsih, kaj vse so in kaj vse vedo, kričali in vreščali, če se je le dalo, povedali, da so pač nad mano in da imajo »pravico« zahtevati, se vedli kot da zanje pravila ne veljajo in tako dalje, grabili in lagali in kljub položaju, moči in prestižu ostali – mali. 

Kaj mislite, koliko sem v odstotku od celote, spoznal teh zadnjih?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.