Pri predhodno navedenih ukrepih, ki jih ustavno sodišče omenja, gre za ukrepe pridobivanje prometnih podatkov, pridobivanje bančnih in podobnih podatkov ter zavarovanje prometnih podatkov. Za te je ustavno sodišče razsodilo, da takšnega zadržanja ne bo uvedlo.
Ta odločitev ni edina v zadnjem času, ki v bistvu zadeva vprašanje nadzora, ki ga omogočajo sodobna tehnična sredstva. Takšni odločitvi sta recimo še U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019 in U-I-152/17-13 z dne 4. 7. 2019. Obe se sicer nanašata na Zakon o nalogah in pooblastilih policije, in sicer prva ocenjuje, da policijska uporaba brezpilotnikov (dronov) oz. njena zakonska ureditev ni v neskladju z ustavo, v drugi pa je glede ukrepa optične prepoznave tablic sodišče presodilo, da je zakonska ureditev neustrezna, in razveljavilo določbe zakona, ki so ta ukrep opredeljevale.
Kakorkoli že obrnemo, gre za vprašanja oblikovanja naše prihodnosti oz. zasnove bodisi utopije ali antiutopije (ali kot se je že uveljavil izraz – distopije). Paradoksalno dobivajo navedena vprašanja vzporednice v vprašanjih, ki avtonomno vznikajo v današnji družbi, tako recimo ni mogoče spregledati povezave med optično prepoznavo tablic in burno spletno debato o aplikaciji FaceApp, s katero je mogoče spreminjati obraz tako, da mu bodisi dodajate brado in podobno bodisi, kar je še bolj zanimivo, ga postarate ali pomladite. Izkazalo se je, da bi lahko glede na podatke, do katerih ima aplikacija dostop, nekdo ustvarjal bazo podatkov tudi o obrazih in drugih izrazito osebnih lastnostih, sploh glede na dvoumno oz. široko zastavljene pogodbene določbe za uporabo aplikacije. Ugibanja o tem, kdo vse bi lahko nato dostopal do teh fotografij – ker je bil avtor Rus, je bil seveda takoj govor o ruskih oblasteh – in kaj vse bi se lahko s tem počelo, so precej razburkala razpravo na medmrežju.
Danes je že splošno znano, da kitajske oblasti prek tako imenovane prepoznave obrazov in obdelave podatkov o gibanju in vedenju svojih državljanov vzpostavljajo sistem nadzora, ki je zasnovan tako, da bo omogočal sankcioniranje državljanov (kar navsezadnje ni nič pretirano novega) kot tudi njihovo stimuliranje (z določenimi ugodnostmi). Slednje je na neki način novota, ker sistemi nadzora tega vidika – pozitivnega sankcioniranja – navadno ne pokrivajo. Uvedba določenega, od zbranih podatkov odvisnega in variabilnega statusa (angleško poimenovan social credit), ki nato omogoča ali onemogoča dostop do ugodnosti, ki jih nudi država, je zaradi specifike kitajskega družbenopolitičnega sistema (zaenkrat) mogoča le tam.
A sankcijski del si prek novih tehničnih sredstev utira pot tudi v družbene ureditve zahodnega tipa. Najprej v tiste, ki so jih prizadeli teroristični napadi in v katerih se je javno mnenje nagnilo v prid večjega nadzora v izogib tej nevarnosti, kasneje pa tudi v preostale, ker morajo seveda slediti trendu. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi. Samo pomislimo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi recimo nekdo leta 1991 predlagal postavitev ograje med Avstrijo in Slovenijo ali pa Slovenijo in Hrvaško ter postavitev nadzornih kamer na te točke.
Ustavno sodišče je pri zgoraj navedeni odločitvi opravilo zelo določno tehtanje in postavilo na eno posodico ustavno zaščitene osebne podatke, na drugo pa interes po kazenskem pregonu. Ocenilo je, da je nesorazmerje takšno, da zahteva zadržanje izvajanja morebiti protiustavnih izpodbijanih določb – da mi ne bo kdo očital prejudiciranja, to izrecno poudarjam. Vendar se mi zaradi prenosa precejšnjega dela našega življenja v virtualna okolja in tehnološkega razvoja vseeno poraja vprašanje, kako dolgo bomo še lahko vzdrževali težo posameznikovih osebnih podatkov in svobodo komunikacij.
Mokre sanje vsake oblasti je namreč družba, ki jo je mogoče obvladovati, in če so na razpolago ustrezna tehnična sredstva, bo oblast storila vse, da se jih tudi uporabi. Nenazadnje, kako si sicer razlagati, da so skoraj hkrati s sprejetjem sprememb ZKP, ki so šele omogočile uporabo lovilca IMSI, pristojni na Ministrstvu za notranje zadeve izjavili, da bo treba kupiti novejše različice, ker stare (sic!) ne ustrezajo več zahtevam uporabe. Gotovo starejših niso imeli le zato, da bi nabirali prah v kakšnem kotu ali da bi jih uporabljali zgolj za vaje.
Mogoče se nam včasih zazdi, da je slika sveta, ki je obvladovan s tehničnimi sredstvi nadzora – kot primer dajem film Demolition Man s simpatično Sandro Bullock in Sylvestrom Stallonom v glavni vlogi – prikupna. Dogaja se v nadvse čistem in urejenem mestu, kjer so postavili avtomate, ki vsakogar, ki v njihovi bližini zakolne, avtomatično kaznujejo za prekršek, kamere pa spremljajo vsak gib, zaradi česar navidez vsi, še policisti, živijo v harmoniji. Vse zato, ker je nadzor tako učinkovit. A tako kot v filmu, bi se kmalu pokazalo, da bi bila cena, ki bi jo na račun lastne svobode za to plačali, absolutno prevelika.
Da o možnosti zlorab niti ne govorimo.
P. S.
In pri milem Bogu, če mi lahko kdo pojasni, kako se uporabljajo tiste tri školjke v navedenem filmu, naj mi prosim javi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
