Ker ne želim, da bi me ljudje vsevprek popljuvali, se raje vzdržim svojega zaključka o tem, od kod izvira ta navdušenost. Raje bi povedal, da glede na ugotovitve študije ni mogoče iti preko tega, da obstaja razmerje med delavnostjo in storilnostjo, ki nam po moje ni v prid. Če se ceni druga brez povezave s prvo, se kaj lahko zgodi, da se koga označi celo za lenuha. Tako imamo raje delavnost pred storilnostjo, ker je ta bolj manifestativna, večja storilnost pa skrajno suspektna stvar. Po domače povedano, če se nekaj prehitro naredi, potem, tako naš vrli narod, nekaj gotovo ni v redu, zelo verjetno pa, da je treba nekomu povečati obremenitev z delom. Da se razumemo, to sklepanje je seveda lahko pravilno, a vprašanje je, v kakšnih primerih.
Da podkrepim z anekdoto iz svoje prejšnje službe v takratnem Sektorju za azil Ministrstva za notranje zadeve. Malo po našem vstopu v Evropsko unijo, mogoče kak mesec kasneje, gotovo pa ne več, se je na vratih moje pisarne pojavila, kar tako, brez napovedi, delegacija avstrijske BFA (Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl, prosti prevod: Zvezni urad za tujce in begunce). Vljudno so me pobarali, ali imam kaj časa, in seveda jim tega nisem mogel odreči. Ob pitju kave in po pogovorih o vremenu, poti z Dunaja v Ljubljano in podobnih vljudnostih so kaj hitro pojasnili razlog svojega obiska. Evropska zakonodaja (t. i. Dublinska uredba) na tem področju je namreč omogočala, da se države članice same dogovorijo za olajšanje nekaterih formalnih zahtev pri izvajanju te uredbe, zlasti v smislu pospešenja postopkov medsebojnih »izmenjav« oseb, ki so zaprosile za azil oz. mednarodno zaščito. Skratka, manj formalnosti pri posredovanju dokumentacije, načinu obveščanja, koordinacije in kar je še teh reči.
Zadeva se mi je zdela seveda primerna, zakonodajna podlaga je bila, toda (in glede tega sem pravi Slovenec) da bi se kar tako dogovoril za sodelovanje, se mi je zdelo neprimerno mojemu položaju državnega podsekretarja. Da so Avstrijci pričakovali takojšnjo sklenitev vsaj neke zaveze, je bilo jasno, a sem jih moral razočarati. Razložil sem jim, da mora o tem odločiti nekdo »od zgoraj«, in poslovili smo se v prijaznem vzdušju. Po pravici povedano, zaradi dolgoletnega sodelovanja z avstrijskimi varnostnimi organi nisem bil presenečen. Za državo, katere prednica (avstroogrska monarhija) je slovela po svoji birokraciji (spomnite se Kafke), so bili vedno izredno operativni in neformalni, nižjemu uradništvu pa je bila prepuščena presenetljiva svoboda pri ravnanju. Nekatere zadeve, ki smo jih lahko še v rajnki Jugoslaviji počeli na meji ob tem, so dokaz za to. Deportacije, zavračanja oseb in vozil na meji so bile zelo neformalna zadeva. Kaj se je dogajalo ob osamosvajanju in dokler sem delal tam, pa je sploh vredno posebne knjige. Na hrvaški meji, kjer sem bil kasneje, je bila popolnoma drugačna pesem. A o tem mogoče kdaj drugič.
Skratka, po obvestilu takratnemu ministru o obisku se je sprožila čisto slovenska procedura. Zadeva je šla vse do Vlade RS in na koncu sem se znašel, čisto formalno določen, kot član v vladni pogajalski skupini, ki je zajemala še predstavnike Ministrstva za zunanje zadeve, Policije in ne vem več koga. Tako se je naša veččlanska delegacija oddrncala na Dunaj, kjer smo se srečali z malce zaprepadenimi avstrijskimi predstavniki in nato začeli diplomatske pogovore. Cela zadeva je trajala nekaj mesecev in na koncu je bil dejansko sproduciran neki sporazum, ki je bil nato celo predstavljen v Bruslju, kot primer dobre prakse.
Vseeno mi je po celi zadevi ostal malce grenak priokus. Zadevo bi namreč lahko rešili na bistveno bolj operativni ravni in brez vseh ceremonialnih priveskov. Nič ne rečem, Dunaj vedno rad obiščem in celoten postopek je bil tudi v družabnem smislu prijeten, a vendarle. Nekako sem imel občutek, da so naši sogovorniki imeli občutek, da preveč kompliciramo. Njim je šlo predvsem za to, da čim hitreje rešujejo zadeve, nam, tako se zdi, bolj za pravilno formo.
Če se vrnem na začetek, jasno je, da se lahko naredi več ob manj dela in da se to ne sme šteti zgolj za poskus, da se nekdo neupravičeno reši svoje dolžne tlake. Na žalost je iskanje rešitev, ki bi to omogočalo, pogosto vprašanje zavzetosti posameznikov, ki si praviloma zaradi tega nakopljejo celo vrsto kritik. Pa četudi prispevajo k storilnosti in zmanjšanju stroškov.
Na zadnji šoli za kazenske sodnike (jap, vsako leto gulimo klopi tudi sami) je kolega, vodja t. i. X oddelka, ki obravnavna najtežje kazenske zadeve, predstavil t. i. (r)evolucionarno formulo. Glasi se nekako takole:
če V/P > S + N potem Δ
Raztolmačil jo je nekako v smislu, da če sta vizija ali potreba večji od navade in strahu, pride do sprememb. Dr. Keršmanc ima vsekakor dobre razloge za svojo trditev. Po zaslugi njega in drugih vodstvenih kadrov našega sodišča se je v letih, kar sem tukaj, uvedlo precej sprememb te vrste. Od predobravnavnih sodnikov, t. i. fast track sojenja do čuda informatike, kot je program za prepoznavo glasu, ki omogoča neposredno zapisovanje diktiranega in posnetega, pa še marsikaj, kar še ni doživelo uresničenja. S tem nikakor ne izničujem naporov in rezultatov Vrhovnega sodišča in pravosodja nasploh, ki tudi vlaga precej naporov v modernizacijo, izražam zgolj ponos, da lahko delam v tem okolju. Bilo bi pošteno, da bi potrebo ali vizijo, ki so jo imeli ti ljudje, delili tudi tisti, ki bi morali (že zdavnaj) poskrbeti za spremembe na sistemski ravni. Zato da bi ne manj delali, temveč več naredili.
Pa da ne bi kdo mislil, da zaradi zgoraj napisanega lezem komu nekam. Svoje delo na kazenskem oddelku namreč zaključujem in se odpravljam drugam. Letos je točno 10 let, odkar sem začel delati tukaj, in v tem času sem imel čast delati z odličnimi sodelavci, ki so imeli svoja vrata vedno odprta. Ker, vsaj formalno, ostajam član kazenskega oddelka OŽLJ, upam, da tako tudi ostane.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
