Še več, pričakovali bi, da bo zaradi tega tudi pri tistih, ki oblikujejo za vse veljavne rešitve in zaveze v kakršnikoli že normativnih in deklarativnih aktih, prišlo do neke vrste »self-restraint« filozofije, zlasti ob zavedanju, da lahko v končni fazi gre tudi za njihovo »glavo«. In vendar vse nadalje poteka po principu »psi lajajo, karavana gre dalje«, kot da se nič ni spremenilo.
Neverjetno pravzaprav je, koliko zanimanja v naši družbi je za dogajanje po tem, ko v družbi že pride do odklonskih ravnanj, vsaj če sodim po časopisih in drugih medijih, ki so po svoji zasnovi ena sama »črna kronika« in koliko manj je interesa in zanimanja za dogajanje in aktivnosti, ki bi takšna odklonska ravnanja lahko preprečilo.
Tako je relativno brez pravega učinka bilo obravnavano tudi opozorilo informacijske pooblaščenke, da je iz predloga zakona o Slovenskem državnem holdingu »izpadlo« določilo po katerem bi bile vse gospodarske družbe, ki so v večinski lasti države ali ima država v njih prevladujoč vpliv in bodo vključene v SDH, zavezanci za dostop do informacij javnega značaja. Po vsem kar se je dogajalo na tem področju in po vsem zanimanju za kazenske pregone akterjev, ki so v preteklosti aktivno sodelovali pri osebnem okoriščanju in povzročanju škode na premoženju, ki ga upravlja država, bi morali prav v tem primeru, po domače povedano »biti plat zvona«.
Če pustim ob strani, da mi je že formiranje holdinga dejanje, ki me navdaja z določenim nelagodjem, saj me takšne kompleksne in pogosto nepregledne združbe, vedno spomnijo na težave, ki so povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja v kazenskem postopku in, ki v meni vedno znova vzbujajo pomisleke o primernosti in namenih statusnega prava, me najbolj moti ponovno izražena kratkovidnost.
Za vsako zakonodajno rešitev bi racionalen človek pričakoval, da bo pri njenem oblikovanju »pozicija« izhajala iz perspektive bodoče »opozicije« in vice versa. Pri upravljanju državnega premoženja ali posegih, ki predstavljajo določena tveganja, bodisi zaradi možnih zlorab bodisi političnih vplivov, bi pričakovali, da bodo tisti, ki to možnost imajo stvari zasnovali na tak način, da bodo, tudi takrat, ko neposredne možnosti ne bo podane, lahko preprečevali posege svojih »nasprotnikov«, ki ne bodo v skupnem – državnem interesu. Saj to je namen oblastnega delovanja, ali pač?
Vpogled v delovanje države je pač tisti, ki sploh omogoča, da se zadeve odvijajo na način, ki zagotavlja naš skupni interes. Tukaj ne gre za neke kaprice ali kaj podobnega, gre za conditio sine qua non demokratičnih družb. In pri državnem premoženju ter upravljanju z njim, ki je privedlo do tega, da smo sedaj, kot to mnogi poudarjajo »omejeno suvereni« sploh ne sme biti »pardona«.
Ne trdim, da javni vpogled v zadeve ne nosi s seboj določenih tveganj, zlasti na gospodarskem področju, ker lahko vpliva na delovanje in poslovanje gospodarskih družb, v končni fazi celo s škodljivim vplivom na njegov osnovni interes - pridobivanje dobička, toda, te zadeve se dajo urediti tudi drugače. Od določitve poslovne tajnosti do omejenih dostopov do informacij oz. jasne opredelitve namena zbiranja le-teh. Izjeme se lahko tako opredelijo tudi v smislu posebnih določb in veljajo kot lex specialis.
Ko bodo bodoči akterji ne-preprečenih zlorab in okoriščanj v luči žarometov sedeli na obtožni klopi in se bo vsak dan z debelimi naslovi v časopisih opisovalo, kaj so počeli in kako, bo že zdavnaj prepozno. Premoženje pa, kot po navadi, »izpuhtelo« v zrak. Naše premoženje!
Kot vedno!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
