Nesporno je, da sodobna država temelji na ustavi in zakonih, ki jih sprejemajo ustrezni predstavniški organi. Ta ugotovitev ni nič posebnega. Prav tako ni nič posebej pretresljivega, če ugotovimo, da ljudje primarno razumemo ustavo in zakone kot besedila, ki nam dajejo odgovore na vprašanje, kako ravnati v posameznih primerih ali kako obravnavati nekoga, ki se znajde v nekem odnosu z nami. Od tu dalje, tako »zdrava kmečka pamet«, je spoštovanje prava samo stvar sledenja pisani besedi.
Naše osnovno izhodišče na – imenujmo jo – aplikativni ravni je torej zakon kot besedilo, ki vsebuje normativno sporočilo. To besedilo je edina konstanta, ki nam omogoča ugotoviti, kaj je vsebina pravne norme v procesu pravnega odločanja. Vse drugo se namreč spreminja, spreminjajo se uporabniki in okoliščine, v katerih je treba uporabiti takšno ali drugačno pravilo, ki ga zakon oziroma ustava (ali oba) vsebuje oziroma sporoča.
Za večino napak, ki se v pravnem odločanju zgodijo oziroma ugotovijo, bi danes težko trdili, da so posledica delovanja v nasprotju s pravom ali v odsotnosti kakršnegakoli pomena nekega pravnega sporočila. Praviloma gre za razlago nekega pravnega besedila, ki se po presoji pokaže kot napačna – ali pa je napačna njena realizacija v dejanskem življenju, ker so bila narobe razumljena dejstva, ki zahtevajo uporabo neke pravne norme.
V pravu je pri večini zadev težko enopomensko »spoznati«, kaj pravno besedilo sporoča. Bistvo pravniškega dela je prav »razumevanje« prava na podlagi pravnih besedil, bodisi kot formalnih ali materialnih pravnih virov. Ker se vse spreminja, tudi to razumevanje ali branje ne prinese vedno istih rezultatov, saj se pomen besedila polni z novimi nazori, vidiki in razumevanjem družbene stvarnosti, kot se spreminjajo ali na novo pojavljajo dejstva in okoliščine, ki potrebujejo razlago.
Teža sodniškega dela kot pravniškega dela je prav v tem, da je treba na neki točki sprejeti dokončno odločitev o pomenu nekega stavka ali celo enega samega pojma. Nato pa jo pojasniti drugim, ki so v sodnem postopku in zaradi svojega izhodišča pristranski, in potem še javnosti, da se sodna (oblastna) odločitev sprejme kot pravilna in tudi pravična. Utemeljevanje pravne odločitve je potrebno tudi zaradi presoje v pritožbenem postopku. Kot sem v eni prejšnjih kolumn že navedel, je precejšen del razveljavljenih sodnih odločitev prav zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. A spet, tudi sprejeta in dokončna sodna odločitev o pomenu nekega pojma je le enkratna, v okolje in okoliščine vpeta odločitev. Prav tak pa je tudi njen pomen.
Pomen pravnega besedila se torej spreminja, ne da bi se spremenilo samo besedilo. Na nekatere očitnejše spremembe lahko opozori pravna literatura, ki nam razlaga genezo pomena kakega pojma ali pomene, ki presegajo enostavni, splošnojezikovni pomen. K razumevanju prispeva tudi sodna praksa s sodbami vseh ravni, zlasti pa pritožbenih sodišč. A vse to vemo že iz prvega letnika pravne fakultete.
Napake pri odločanju, ki so povezane s pravilnim razumevanjem pravnega besedila, so po moji oceni najpogostejše. Odločitve, ki so bile v zadnjem času najbolj odmevne, so bile namreč vezane na implementacijo novih predpisov (poročilo KPK) ali na presojo o kaznivih dejanjih s področja gospodarske kriminalitete – ta pa je bila spet povezana z nekaterimi specifičnimi pogoji, ki se pred tako imenovano tajkunizacijo skoraj niso pojavljali. Podobno velja za odločitve, povezane s razumevanjem sodobnih policijskih ukrepov, ureditev katerih se je v zadnjih desetih letih gotovo največ spreminjala.
Pravilno razumevanje prava je tesno povezano s stabilno zakonodajo in stabilnimi družbenimi okoliščinami. Prav tega v zadnjih desetih letih ni. Pojavljajo pa se tudi ekscesi, ki jih prej bodisi nismo zaznali ali pa jih nismo pravno zamejili, zdaj pa poskušamo to popraviti. Vse to otežuje pravilno razumevanje pravnih sporočil in s tem povzroča tudi napačne odločitve.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
