Tudi zgornje vprašanje izvira iz načelno istega problema – nebogljenosti običajnih ljudi v odnosu do širših zgodovinskih dogodkov – ter kaže absurdnost in tragiko naše percepcije. Že pred leti sem na tem mestu pisal o tem, kako se skozi zgodovino dvigujeta raven in intenzivnost impulzov, s katerima se poskuša doseči ustrezen čustveni odziv ljudi. Vse to iz različnih razlogov, bodisi za zagotovitev dramatičnosti v nekem filmu bodisi za sprožitev ustrezne čustvene reakcije kot podlage za delovanje drugih argumentov.
Misel, da je moralni občutek in posledično delovanje močno odvisno od ustrezne čustvene podkrepljenosti (ki ni ne moja ne nova), potrjuje celo današnja nevroznanost. Kot navaja pri analizi pogleda Davida Huma na moralo Jürgen Wallner,(1) postavljamo naš razum v službo naših čustev. Razumsko namreč praviloma obravnavamo nekaj, kar je povzročilo tudi našo čustveno reakcijo. Ta pa je tudi ključna, da ob racionalnem argumentu dobimo ali ustvarimo motiv, ki nas dejansko potisne v določene vrste ravnanje. Močna motivacija za delovanje potrebuje tudi ustrezno močno čustveno podlago.
Pri nadaljevankah, predvsem kriminalkah, ki sem jih nekoč rad gledal, sem dobil občutek, da v zadnjem času vse prevečkrat za svojo žrtev določijo otroke. Že izbira žrtve namreč dovolj intenzivno prikaže bestialnost storilca nekega kaznivega dejanja in temu ni treba dodati kaj dosti. Otrok je namreč v odnosu do še tako fizično ali duševno šibkega zlobneža pač nebogljen, naša ogorčenost in s tem želja, da ga doleti zaslužena kazen, pa toliko bolj intenzivni. Posledično nas tako dogajanje v kriminalki bolj pritegne in nas s tem izpostavi tudi vsem drugim vsebinam, ki so ponujene (npr. prikrite in izrecne reklamne vsebine). Ne nazadnje – in to se včasih tudi namensko uporablja – se ljudi tako lahko motivira na delovanje v ustreznih organizacijah, ki se ukvarjajo s problematiko zlorab otrok, kar je dobra plat zadeve.
A obstaja tudi temna plat – občutek, da smo tako desensibilizirani za trpljenje »normalnih«, odraslih ljudi, da je treba v dogajanje pritegniti otroke kot posebno nebogljene in stereotipno »nedolžne« pripadnike družbe. Vsi vemo za »damo v stiski« (damsel in distress), ki jo reši pogumni vitez stare ali detektiv moderne dobe (spomnite se Mika Hammerja) ter katere nebogljenost utemelji in upraviči tudi nasilno delovanje moškega, ki ji priskoči na pomoč. A danes tega odnosa že zaradi sodobne vloge ženske ni primerno poudarjati in, pošteno rečeno, tudi ne povzroča istega učinka kot nekoč. Prej se najde kakšna »ustrezno« nasilna detektivka.
Vse bi bilo še nekako sprejemljivo, če bi to opažal samo pri filmskih vlogah in bi lahko nelagoden občutek pripisal dejstvu, da imam sam otroke in se tako odziva zgolj moj zaščitniški nagon. A dejstvo je, da se danes za neki občutek (ali čustveno reakcijo, ki – kot sem nakazal zgoraj – ima dovolj potenciala za motivacijo, da se nekaj premakne) vse prevečkrat uporabljajo otroci. Tako so se recimo mednarodna javnost in večinski mediji glede vojne v Jemnu za kratek čas zganili šele takrat, ko je ameriška bomba ubila več deset otrok v avtobusu, pa čeprav je prej zaradi vojne tam umrlo že več deset tisoč ljudi in je zaradi lakote ogroženo celotno prebivalstvo. Tudi zdaj, ko se v nevarno smer razvija dogajanje v Siriji, mediji predvsem poudarjajo, da je v provinci Idlib več deset tisoč otrok. Da o zlorabah otrok za propagandno delovanje sploh ne govorim. V vsakem intervjuju s svetovnimi »zlobci« (beri: Putin, Asad in drugi primeri po svobodnem izboru ameriških medijev) je eno izmed »pogumnih« vprašanj v smislu: »Zakaj ne razumete trpljenja otrok?«, pa če je to izrečeno v smiselnem kontekstu ali ne. Namen vprašanja je pokazati na globoko pokvarjenost intervjuvanca. Enakih vprašanj »naši« praviloma niso deležni, pa čeprav »naše« bombe pobijejo enako ali večje število otrok. In čeprav so otroci gotovo (že po definiciji) žrtve v teh spopadih, so v bistveno večjem številu žrtve odrasli ljudje, brez katerih tudi otroci ne morejo preživeti. Da uradne vojaške strukture to poskušajo potisniti v ozadje, je sicer jasno, a skrb vzbujajoče je, da k temu tako aktivno prispevajo – vsaj uradno – civilni mediji.
Čustvene reakcije običajnega prebivalstva so temu ustrezne. Zaenkrat v komentarjih pod spletnimi novicami, ki opisujejo trpljenje otrok, še nisem našel takih, ki bi to trpljenje zanikali ali ga omalovaževali, kar pomeni, da še imamo nekaj sočutja. Kajti pri bedi in trpljenju, ki ga doživljajo odrasli ljudje, je med komentarji poleg sočutnih najmanj desetina takšnih, ki zadevo postavijo na glavo v smislu: »Sam si je kriv«, »Delat naj gre in naj ne jamra«, »Drugim je še težje, naj bo srečen« itd. Sledita samo še kakofonija in razlivanje žolča – vsaka pozitivna motivacija je tako nujno obsojena na neuspeh. In ne nazadnje se to odraža tudi v povečani pojavnosti depresij in podobnih zadev.
A počasi se bodo tudi otroci začeli dojemati skozi pojma naši in drugi. Potem pa res ne vem več, kam bo šel ta svet. Ohranitev in varovanje naraščaja je že po definiciji ena primarnih motivacij, in če jo zdaj uporabljamo tako intenzivno, kje smo? Mogoče marsikaj pove kratka razprava med mano in dobro podkovanim sogovornikom, ki se je v dilemi odločanja med življenjem živali in svobodo človeka nagibal v prid prvi. Očitno je, da človek v svoji totalnosti, kamor spada tudi njegova svoboda, marsikomu ne pomeni več najvišje vrednote.
Če izklopimo ali otopimo svojo senzibiliteto za trpljenje drugih in – da, tukaj mislim tako na odrasle kot otroke – če se s tem demotiviramo glede nekega delovanja, ki bi bilo v prid nam kot neki skupinski entiteti, smo izgubljeni. Pri tem ni važno, kako entiteto označimo – kot medsebojno odvisne, povezane neodvisne posameznike ali družbo. Uporaba trpljenja otrok kot impulz, ki naj bi vzbudil določeno čustveno reakcijo, je tako ne samo preveč enostavna in s tem profana, temveč celo nevarna. Odreka namreč vrednost človeku v vseh njegovih razsežnostih in starostnih obdobjih, ker ga potiska v položaj, v katerem njegovo trpljenje in smrt nista več tako pomembna. In prav to ima posledice tudi za pravno ureditev – olajša sprejemanje in omogoča sprejemljivost odločitev, ki negirajo intrinzično vrednost človeka v pravu.
Zaenkrat me, priznam, to, da se s trpečim in svetohlinskim izrazom na obrazu v javni debati uporablja trpljenje otrok, zna spraviti v bes. Ker tam zunaj, skoraj pozabljeni, umirajo in si jemljejo življenje tudi odrasli.
(1) Jürgen Wallner: Rechtsethik in der Medizin, Wie komme ich zu einem gut begründtetem Urteil?, založba MANZ, Dunaj 2018.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
