Ena izmed zadnjih je tudi odprtje enote za forenzično psihiatrijo v mariborskem UKC, ki je bila že resnično potrebna, saj je nesporno dejstvo, da potrebujejo storilci kaznivih dejanj, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, občutno drugačno obravnavo od, recimo, civilne – običajne obravnave duševno obolelih oseb. Tudi pri postopkih, ki sem jih vodil sam, so izvedenci psihiatrične stroke pogosto opozarjali, da kakšen, sicer neprišteven storilec kaznivih dejanj, preprosto predstavlja za običajno obravnavo v psihiatričnem zavodu prevelik problem, zlasti v varnostnem smislu.
Nasprotno splošnemu prepričanju, da si storilci kaznivih dejanj olajšajo življenje in se seveda izognejo »pravi« kazenski obravnavi, s tem ko se »delajo nore«, je namreč nesporno, da obstaja velika stopnja korelacije med kaznivimi dejanji in takšnimi ali drugačnimi duševnimi motnjami storilcev ali pa osebnostnimi značilnostmi, ki terjajo bodisi psihiatrični ali pa psihološki vpogled. Pri obravnavi kaznivih dejanj smo zato sodniki dokaj pogosto dolžni odrediti izvedeniško delo na teh dveh področjih, ki se tako ali drugače dotikata človekove duševnosti.
Pri tem je potrebno razumeti, kar sem že večkrat poudaril, da ima pravo omejen domet in dostop do človekovega delovanja. Že sama koncepcija človeka se v pravu bistveno razlikuje od človeka kot celote in ga vidi predvsem skozi njegovo sposobnost življenja v »pravnem« svetu. Če pustimo ob strani sedaj vsesplošno sprejeto pravno sposobnost človeka, ki nastane z njegovim rojstvom (kar danes štejemo za samoumevno, čeprav v zgodovinskem smislu ni tako daleč nazaj, ko ta ni bila univerzalna ) je predvsem pomembna sposobnost za dejanja v pravnem svetu, ki pa se (spet) prepogosto jemlje kot samoumevna, pa čeprav je njen temelj v pravni domnevi, da nekdo pač postane sposoben s pretekom določenega časa. Gre torej za domnevo in ne dejstvo. Slednja pa je seveda odvisna od vsakokratne potrditve.
Če me spomin ne vara, je svoj čas prof. Zupančič na predavanjih omenjal teorijo milnega mehurčka, po kateri se obtožnica tožilca razpoči kot milni mehurček, ko se postavi vprašanje o prištevnosti obtoženega. Temu je za pritrditi, saj se v takšnem primeru celotni postopek preusmeri od poudarka na dejanju, k samemu vprašanju storilca in njegove sposobnosti. Pogojno rečeno se tako človeka postavi v bolj pasivno vlogo in se ga več ne upošteva kot »polnopravnega« nastopajočega v kazenskem postopku. To odraža na določen način tudi ureditev iz zakona o kazenskem postopku, ki ob siceršnjem načelu, da mora obdolženi biti navzoč v kazenskem postopku, v primeru izrekanja varnostnega ukrepa določa, da se obdolženec povabi, »če je njegovo stanje tako, da je lahko navzoč pri glavni obravnavi« (2.odst. 492. člena ZKP)
Mogoče se to komu zdi nepomembno, a predstavljajte si, da bi v neki družbi razpravljali o tem, ali ste pri pravi ali ne, vi pa bi morali to poslušati. Domnevam pa tudi, da nikomur ni najbolj pogodu, če mu zdravniki »brskajo po podstrešju«, kar je v takem primeru nujno.
Razen tega, moje izkušnje pri takšnih primerih so takšne, da so danes psihiatrične, kot tudi psihološke metode diagnosticiranja, tako razvite, da se kaj hitro prepozna bleferje in simulante, da uporabim ta izraza. Skratka, takšna taktika se tudi sama razpoči kot zgoraj omenjeni milni mehurček, za sabo pa potegne kar precejšnje stroške.
Če se vrnem na začetek; odprtje enote za forenzično psihiatrijo je resnično velika stvar tudi za vodenje kazenskih postopkov, saj bo lažje določati zavod, v katerem se bo varnostni ukrep izvajal, pa še sodišču bo na določen način lažje ob vedenju, da je omogočen tudi varnostni aspekt izvajanja zdravljenja.
Ob obstoječem razumevanju vprašanj neprištevnosti storilcev kaznivih dejanj v javnosti, pa upam, da se bo to odrazilo tudi na v začetku navedenih stereotipih. Slednje si (na žalost) želim s trpkim priokusom, saj sem vedno upal, da se bodo razblinili sami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
